»Prišli pa so k njemu njegova mati in bratje, toda zaradi množice se niso mogli srečati z njim. Sporočili so mu: »Tvoja mati in tvoji bratje stojijo zunaj in te želijo videti.« On pa jim je odgovoril: »Moja mati in moji bratje so tisti, ki Božjo besedo poslušajo in uresničujejo.« (Luka 8:19-21)
Slovenska bolest, ki se je zažrla v mozek naše hrbtenice in ki nima dosti skupnega s 4. božjo zapovedjo, načenja naše odnose z družino in nazadnje s samim seboj. Mati, oče, bratje in sestre po krvi so prvi, ki ljubijo, a njihova ljubezen je človeška. Omejena. Velikokrat ne vidi dlje od svojega prepričanja v lastni prav. Torej je lahko egoistična, ima veliko potrebo po nadzoru, po uveljavljanju svojega pogleda na to, kaj je prav, kaj se spodobi in kaj je pravično.
Moja zgodba
Moja starša sta bila strašno mlada, ko sem se jima rodila. In rodila sem se zaljubljena v njiju. Spomnim se, kako je bila moja mami lepa, hkrati pa polna žalosti in bolečine. Čutila sem jo že mnogo prej, preden me je vzela v naročje, in iskala sem njeno bit, njene srčne okruške; ti so me mnogokrat porezali. A to me ni odvrnilo od upanja, hrepenenja in koprnenja po nežnosti …
Kako lepo je, ko mati boža svoje dete po nežnih laskih, kako toplo je, ko ga prižame na prsi, najmehkejše in najbolj izpolnjujoče mesto pod soncem …
Ko bi mi vsaj kdo povedal
Za samo en tak trenutek bi pozabila na čisto vse. Za samo en tak trenutek sem dala vse. Tudi vero vase. Bilo je težko odraščati v družini, ki se je borila za svoje mesto, za priznanje okolice. Oba sta iskala Božji dotik, a tega še danes ne vesta.
Ko bi mi kdo povedal, da je Jezus tudi za to prišel na ta svet, da me vsak dan objame, da vsak dan poteši moje najgloblje hrepenenje, bi ne bila tako izgubljena. Izgubljena v iskanju priznanja najprej pri mami in očetu, nato pri avtoritetah, ki se imajo za bogove, pa pri vsakem posebej, ki zna manipulirati z drugimi v svojo korist. Sploh nisem vedela, da lahko, da imam pravico biti ljubljena brezpogojno.
Moja luč in moja rešitev
V Božji besedi, ki jo je zapisal Luka, mi je Sveti Duh naposled prinesel veselo novico: Ljubljena si. Jezus je zame umrl, da lahko vsak dan znova začutim odrešenje in milost, ob kateri se zjokam, ker je tako silna, da je moj um ne more dojeti v celoti. Že ves teden ped tem razodetjem sem pela tisto najlepšo, mojo novo himno: »Koga bi se moral bati, pred kom trepetati, Gospod je moja luč in moja rešitev …« In odpada strah, in odpada sram, tisti toksični, zažrt v hrbtenici; korenine zagrenjenosti vlečem kot tista družina repo velikanko – simbolika slovenskih družin? 😊
Tudi jaz sem mama
Človeška mama sem. Le kaj bodo moji otroci ruvali ven? Vsak večer že 18 let posedimo na kavču in molimo. Ruvamo.
Božja ljubezen je mir in svoboda. Našla sem jo v naši »DiŽ družini«. Tu smo vsi ljubljeni in sprejeti. Tu nihče ne pričakuje, da bom ustrezala. Poslušamo in se oziramo na Boga. Fanatiki? Mogoče. A nismo sekta. Ker ljubezen dajemo naprej. Tako, po človeško.
Duša Kostec
Foto: Canva
