Danes, ko to pišem, je pustni torek, to je dan, v katerem je čutiti več praznične akcije kot pa recimo na dan enotnosti, dan suverenosti ali na veliki šmaren, ki so državni ali cerkveni prazniki. Hkrati je danes (21. februar) svetovni dan maternih jezikov, ki ga je razglasil UNESCO. Včeraj je bil nek drug svetovni dan in jutri se bomo spominjali nečesa tretjega. V ušesih pa mi odmevajo še povabila k raznoraznim postnim akcijam: 40 dni brez televizije, prav toliko dni brez alkohola, brez interneta ali vsaj Facebooka, brez čokolade, brez sladkarij, …
Moški in ženske
Ne morem drugače, kot da razmišljam o diferencialni psihologiji med moškim in žensko. Nekoč so me učili, da imajo ženske kot »nabiralke« sposobnosti, kot so vztrajnost, potrpežljivost, sposobnost velikokrat ponoviti isto stvar (recimo vsak dan moliti v cerkvi), moška duhovnost (duhovnost »lovcev«) pa je naravnana na akcijo (posekati smreke in postaviti novo ostrešje na cerkvi).
In če se nam moškim zdi, da je današnji svet v mnogočem poženščen, moram ugotoviti, da je v tem “akcijaškem” razpoloženju postal zelo moški.
Pa mi to ni prav nič v veselje. Akcija je za nas moške samo začetek naše duhovne poti, ki nas vabi, da si pridobimo tudi ženske vrline in zaživimo (po)polno človeško življenje. Ustvarjeni smo po Božji podobi in naš cilj je, da postajamo Gospodu čim bolj podobni.
Upal sem, da bom po tem popolnoma drugačen
Ko sem pred leti prvič stopil v program Exodus 90, me je prijatelj povabil dobesedno takole: »Ali si za eno pravo moško akcijo?« In sem se vsega dobesedno lotil kot akcije. Sicer je to akcija, ki traja malo dlje (90 dni), vendar sem bil takrat prepričan, da bom iz programa prišel popolnoma drugačen: osvobojen egiptovskega suženjstva svojih razvad in slabih navezanosti bom zaživel v obljubljeni deželi kot človek brez slabosti, poln Božje bližine. Pa se ni zgodilo po mojih pričakovanjih. Pa se ni, tudi ko sem šel skozi to drugič in tretjič. Vseeno pa čutim, da se je v mojem življenju marsikaj spremenilo.
Še isti teden pa …
Kot najbrž veste, se 2. Mojzesova knjiga ne konča v obljubljeni deželi ampak v 40 letnem tavanju Izraelcev po puščavi. Izhod iz Egipta je sicer zaznamovan z veličastnim prehodom skozi Trstično morje in popolnim uničenjem egipčanske vojske brez ene same žrtve med Izraelci. To je bila akcija, ki jo je izvedel Bog sam, vendar je bila kot enodnevna akcija brez moči, da bi spremenila srca in um Izraelcev. Problem izvirnega greha, ki so ga nosili v sebi, je še isti teden povzročil upor, ko so v puščavi prvič začutili žejo. Zato jih je Bog sklenil toliko časa voditi tavajoče po puščavi, da bi se lahko prečistili. Celo sam veliki očak Mojzes je umrl, preden je smel vstopiti v obljubljeno deželo.
Akcija kot sredstvo, ne cilj
Počasi spoznavam, da (moško) življenje ni beganje od ene akcije do druge, ampak življenje v neprenehnem (to je ženski princip) odkrivanju in očiščevanju svoje notranjosti v želji, da postajam Bogu vedno bolj podoben. No, tu pa akcije niso izključene, vendar samo kot sredstvo, kot pripomoček, ne pa kot cilj mojega življenja. Jaz sem seveda za akcije, letos sem ponovno v Exodus 90, vendar …
Foto: Canva
