Zapustiti in pridružiti se

,

V Svetem pismu se kar štirikrat pojavi stavek, ki ga prvič najdemo že v 1. Mojzesovi knjigi, ki pravi: »Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil ženi in bosta eno meso.« Pri Družini in Življenju smo prepričani, da je neupoštevanje tega temeljnega življenjskega načela vzrok za številne travme in nesoglasja med zakonci in v medgeneracijskih odnosih.

Ker gre za boleče procese, ki se dotikajo najbolj intimnih čutenj vsakogar, je razumljivo, da se večina parov s temi vprašanji težko sooča in se jim izogiba. Iz izvornih družin smo prinesli naše celotno dojemanje samih sebe, sveta in »pravilnega« načina, kako vanj vstopati, zato se lahko pri zapuščanju hitro čutimo ogrožene.

V Sloveniji se pri tem srečujemo še z dodatnimi oteževalnimi okoliščinami

Vojna in povojna zgodovina je skupaj z ekonomsko negotovostjo v družinah zasejala globoko zasidrane občutke strahu, sramu in krivde ter kulturo molka o pomembnih temah. Velike hiše, ki so jih zgradile povojne generacije, so mlajšim nudile priložnost lažjega ustvarjanja lastne družine, a so s strani starejših generacij, ki se v boju za preživetje niso imele priložnosti ukvarjati z odnosi, prinesle veliko (neizrečenih) pričakovanj, kar mladim otežuje svoboden proces zapuščanja in pridruževanja.

Narobe razumljena četrta Božja zapoved

Pri postavljanju zdravih meja med generacijami nas v krščanskih krogih večkrat bremeni tudi narobe razumljena četrta Božja zapoved: »Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji,« ki jo razumemo v smislu otroškega »ubogaj očeta in mater« ali »posnemaj očeta in mater«. Starši prav tako pogosto med seboj nimajo dobrega zakona in morajo odrasli otroci funkcionirati kot mediatorji med njimi ali, še huje, sin postane čustveni partner svoji materi ali hči očetu, kar onemogoča, da bi v polnosti zaživeli odnose v svoji novi družini.

Kako torej zapustiti in se pridružiti?

Zaživeti po svoje, brez pritiska pričakovanj staršev, je predpogoj, da lahko zares zaživimo svoje življenje v kreativni svobodi Božjih otrok. Z odločitvijo za poroko dejansko in simbolno storimo korak zapuščanja staršev in pridruževanja zakoncu. Obenem lahko s tem korakom nova zakonca drug ob drugem na najlažji in najgloblji način začutita probleme iz svojih primarnih družin, jih začneta preraščati ter v njih jasno opredelita meje s starši, s katerimi se strinjata oba.

To lahko vključuje, koliko časa preživita z njimi, kakšne so njune obveznosti do njih, koliko lahko vplivajo na odločitve in na kakšen način se smejo vpletati v življenje para. V primeru sobivanja je treba te meje še jasneje določiti in sporočiti staršem na odločen, a spoštljiv način. »Zapustiti očeta in mater« ne pomeni popolne prekinitve vezi s starši, temveč premik v prioritetah. Nova, samostojna družina ima absolutno prednost. Odločitve v zakonu naj bi bile sprejete med zakoncema, brez nepotrebnega vmešavanja staršev.

Ta proces se ne zgodi sam od sebe in traja daljše obdobje

Najprej je treba opustiti nerealna pričakovanja do svojih staršev, jih začeti videti kot nepopolne ljudi, ki so tudi sami ranjeni in so nam v obdobju odraščanja dali največ, kar so zmogli. Močna vez s starši je tudi neodpuščanje ter vztrajanje v zameri in jezi, ker nam niso nudili vsega, kar mislimo, da bi nam morali, in smo tako tudi v mislih vse prevečkrat »na obisku« pri njih. V tem procesu si dopuščamo postopnost in ga ne skušamo izsiliti zato, »ker je tako prav«.

Zapuščanje primarne družine je bližanje Očetovemu objemu

Bog nima vnukov. To pomeni, da je vsaka generacija posebej povabljena, da z nebeškim Očetom oblikuje živ, sinovski in hčerinski odnos, osvobojen morebitne prisile in pričakovanj zemeljskih staršev. Najprej sva k temu poklicana zakonca vsak zase, v pristni hvaležnosti za vse prejeto od zemeljskih staršev pa ta odnos z Bogom lahko gradiva skupaj, ko se vedno pogumneje spuščava v negotovost ustvarjanja novega doma in skupaj »postajava eno meso«.


Besedilo je bilo prvotno objavljeno v rubriki Naši temelji revije Družina in Življenje.

0 komentarjev

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja