Ko sem danes na železniški postaji pobral svojo hčer, ki je prišla iz gimnazije, kjer je čez teden, me je najprej vprašala: »Si si že ogledal film Eksodus 1945?« Razred ga je gledal skupaj. Pravi, da je kmalu po začetku filma začela jokati in ni mogla nehati. Ker so jo tako zelo prizadele zgodbe in slovesa. Ker ni mogla razumeti, kakšna katastrofa se je zgodila našemu slovenskemu narodu – od kod je prišla in zakaj. Zdi se mi, da je izjemno pomembno, da so tudi mladi danes soočeni s to našo zgodbo.
Kdor razume svojo zgodovino, razume sebe
Tisti, ki razume svojo zgodovino, razume svet, v katerem se giblje, in razume državo, v kateri živi. Če mlad človek razume, kaj se je dogajalo maja 1945 – kakšne travme so zaznamovale generacije pred nami – potem razume, s čim se mora spopasti in kaj mora preseči, da gre svobodno v prihodnost. Če tega ne razume, ga bo nekaj težilo. Nevidno, a resnično.
Travma, ki je ne prepoznamo in ne predelamo, ne izgine.
In to velja za vse nas – ne glede na to, na kateri strani naše zgodovine so stali naši predniki. Tudi ta mlada generacija, ki prihaja za nami, ne bo mogla preprosto reči: »Pozabimo svojo zgodovino.« Ker travma, ki je ne prepoznamo in ne predelamo, ne izgine. Potuje naprej.
Rane, ki živijo v naših domovih – tudi danes
Lahko povem iz lastne izkušnje. Moj praded je bil ubit po vojni. Bil je pri domobrancih. Z njegovo hčero – mojo babico – živim v isti hiši. Enako velja za ženino stran: tudi njen praded je bil ubit na enak način.
Posledice teh travm živijo v naši družini. Ne kot abstraktna zgodovinska statistika, ampak kot resnična, otipljiva resničnost – v tem, kako se pogovarjamo, česa se ne upamo dotakniti, kaj je še vedno zamolčano.
In čeprav morda v vaših domovih te rane niso tako vidne, so vendarle – verjemite mi – prisotne. Kot zamolčane zgodbe. Kot teme, o katerih se ni smelo govoriti. Kot način, kako so ženske vzgajale otroke, ker so ostale brez mož. Te stvari se poznajo. V vsakem od nas. Pa ne glede na to, na kateri strani ste bili.
Film ni ideološki obračun. Ne išče krivcev.
Kaj je Eksodus 1945?
Film Studia Siposh je prvi igrani celovečerec v slovenski zgodovini, ki upodablja kaotične dni zgodnjega maja 1945, ko so nasprotniki komunističnega režima zapuščali Jugoslavijo in se umikali na avstrijsko Koroško k zavezniškim Britancem. Zgodba sledi dvema zdravnikoma – dr. Valentinu Meršolu z družino in dr. Janezu Janežu – ki sta s sanitetnim vlakom iz Ljubljane skušala opraviti svojo dolžnost in rešiti čim več življenj.
Film ni ideološki obračun. Ne išče krivcev. Prikazuje navadne ljudi – zdravnike, prostovoljce, vojake, očete – postavljene pred nemogoče odločitve. Nastanku filma je vodila ena sama želja: da zamolčane zgodbe naših prednikov končno dobijo glas. Film je bil v celoti financiran z zasebnimi donacijami, brez državne podpore. Na premieri je bila dvorana polna do zadnjega kotička. Mnogi gledalci so jokali.
Kolektivna travma – enako resnična kot osebna
Nekateri med vami ste morda gledali film Belo se pere na devetdeset – film o osebni, zasebni travmi, o tem, česar ne moremo povedati. Eksodus 1945 je isto, le na ravni celega naroda. Če je tisto individualna travma, je tukaj kolektivna. In prav to nas – če se je lotimo z resnico in ne z ideologijo – lahko osvobodi.
Jezus je rekel: »Resnica vas bo osvobodila.« (Jn 8,32.) Verjamem, da prava sprava – tista, ki jo potrebuje naš narod – ni mogoča brez soočenja z resnico. Vso, brez izjem. In verjamem, da smo mi, ki imamo vero, zmožni to prenesti. Da naši otroci zmorejo to prenesti in z Božjo milostjo preobraziti dediščino v darilo za prihodnost.
In prav to nas – če se je lotimo z resnico in ne z ideologijo – lahko osvobodi.
Pojdite ga pogledat – skupaj
Dragi DiŽ-evci, vabim vas: pojdite pogledat ta film. Povabite svojo zakonsko skupino, svoje otroke, prijatelje.
Film je nastal brez državnega denarja, samo iz donacij ljudi, ki so verjeli, da ta zgodba mora biti povedana. Zdaj pa je na nas – koliko časa bo ostal v kinematografih, se odloča po gledanosti v teh tednih. Pojdite in povabite še koga s seboj.
Film traja eno uro in si ga lahko ogledate v Cineplexx-ih po vsej Sloveniji, v Kinu Odiseja Ljubljana, Mariboxu in kinih Art kino mreže.
Hvaležen sem Davidu in njegovi ekipi, da so opravili tako izjemno delo. In hvaležen sem svoji hčeri – ker mi je to popoldne pokazala, da film dela to, kar mora.
Foto: siposh.com
Film je odličen na ČUSTVENI ravni, saj prikaže stisko in tragiko ljudi v brezizhodni situaciji.
Film je milorečeno “šibak” na RAZUMSKI ravni. Nepoučeni gledalec enostavno ne bo mogel razumeti, zakaj se je dotičnim vse to zgodilo in ravno njim, ne pa npr. njihovim sosedom. V filmu ni prikazanega enega samega civilista-simpatizerja partizanov (jih leta 1945 res ni bilo?), domobranci so prikazani kot miroljubni molčeči bolničarji, ki uporabljajo puške le namesto bergel ob bolečinah v spodnjih udih (zakaj jih ne uporabijo proti partizanom, ali … khm khm…. Nemcem?). Glavni zločin – množične izvensodne likvidacije vrnjenih domobrancev – na koncu filma ni niti omenjen… se producent boji “spoiler alerta”? Zakaj je komunizem sploh zmagal, če je kao cela Slovenija 1917-1941 molila in prisegala proti komunizmu, 1941-1945 pa to delala tudi s puško v roki?