Tole misel papeža Frančiška je v obliki slike objavil celjski škof Maksimilijan Matjaž na svojem Facebook profilu:
“Božja beseda v nas naredi pot. Poslušamo jo z ušesi, nato gre v srce. Ne ostane v ušesih, priti mora v srce in iz srca priti v roke, v dobra dela. Iz ušes v srce in v roke.”
Sem se kar malo ustavil in začel razmišljati. Predvsem o tem:
Koliko je ta pot kar avtomatska in koliko jo mi s svobodno voljo lahko zaviramo?
Tole sem kar takoj odgovoril na Facebooku: “Odlična misel. Dobro se je zavedati te poti. In udejanjati – vsakodnevno – začetek te poti (branje Božje besede). In včasih je pot od glave do srca in tudi iz srca do rok zelo dolga in vijugasta. Mi je dala misliti tale misel. Hvala zanjo.”
In še tole sem dodal bolj kot vprašanje škofu, ki je velik strokovnjak na področju Svetega pisma: “Ali se tole zgodi kar avtomatsko, če le beremo Božjo besedo? Sam imam občutek, da mi s svojo grešnostjo lahko zaviramo ali celo ukinjamo v vsaki stopnji. Še najbolj pa ignoriramo začetek – branje Božje besede. Vsakodnevno. Sam bi bil bolj papeški od papeža in bi dodal, da gre še iz ušes (kot slušnega organa) še v možgane – v misel. Tam jo spet lahko zaustavljamo s svojim napuhom v smislu “vem več kot Bog”. Kaj vem? Takole me je nagovorila tale misel 🙂 Vse dobro želim.”
Če jo le beremo
Poskušam utemeljiti s svojim bornim poznavanjem Božje besede. Prerok Izaija je takole zapisal (govori Gospod = Bog):
Kajti kakor pride dež in sneg izpod neba
in se ne vrača tja, ne da bi napojil zemljo,
jo naredil rodovitno in brstečo,
dal sejalcu seme in uživalcu kruh,
takó bo z mojo besedo, ki prihaja iz mojih ust:
ne vrne se k meni brez uspeha,
temveč bo storila, kar sem hotel,
in uspela v tem, za kar sem jo poslal. (Iz 55,10-11)
Iz tega je sklepati, da se dobro iz Božje besede zgodi v nas kar avtomatsko, če jo le beremo. Namreč, kot dež in sneg avtomatsko napojita zemljo, jo naredita rodovitno, tako Božja beseda naredi to kar hoče Bog. Bog nam vedno želi dobro, ker je dober Oče (prim. Luka 11,11-13). Tudi s pomočjo Njegove Besede.
Ne bo te rešil brez tebe
A Bog nam je kot dober Oče dal tudi svobodno voljo in mi ga vedno lahko zavrnemo. Sveti Avguštin je zapisal: “Bog, ki te je ustvaril brez tebe, te ne bo rešil brez tebe”. Tole sicer zveni kot himna svobodi, obenem pa ima vsak izmed nas vedno možnost, pravzaprav nesrečno možnost, da se dvigne proti Bogu in ga zavrne. To tudi delamo.
In tudi tole je možno: česa, kar se nam sicer zdi, da bi bilo prav delati – je v skladu z Božjo voljo, pravzaprav ne naredimo. Že sveti Pavel je imel s tem težave, ko je rekel: “Ne delam namreč dobrega, ki ga hočem, marveč delam zlo, ki ga nočem.” (Rim 7,19.) In naprej govori o svoji grešni naravi. Torej, Pavel je vedel, kaj je prav, a iz svoje grešne narave vseeno ni delal (le) dobrega. Mi pa delamo isto, še hujše, ker nismo sveti Pavel.
Še tole sem našel v Svetem pismu, v pismu Hebrejcem: Božja beseda je namreč živa in dejavna, ostrejša kakor vsak dvorezen meč in zareže do ločitve duše in duha, sklepov in mozga ter presoja vzgibe in misli srca. (Heb 4,12.) Tole kaže, da Božja beseda deluje, da je živa, da je učinkovita. Si razlagam, da nam daje možnost presojanja vzgibov misli in srca. A le, če ji posvetimo dovolj pozornosti in je ne zaviramo. To pa je čisto naša odločitev.
Najbolj ignoriramo začetek: branje Božje besede
Zdi se mi, da se najprej zatakne že pred začetkom papeževe misli.
Božje besede preprosto ne beremo, je ne poslušamo, se z njo sploh ne ukvarjamo. Tule pomaga samo vsakodnevna disciplinirana odločitev za to, da se Božji besedi resno posvetimo vsak dan.
Midva z ženo sva začela s 15 minutami na dan. Prebereva dnevno Božjo besedo (to kar se bere dnevno v Katoliški Cerkvi), prebereva, kaj nama imajo povedati iz Besede med nami, zmoliva, da se nama bo Božja beseda čez dan “podila” po glavi. In greva v dan. No, včasih to narediva zvečer.
Pot od ušes v srce in do rok
Včasih je pot od glave do srca in tudi iz srca do rok zelo dolga in vijugasta.
Tako je. Ni kaj dodati. A vseeno, naj bo dolga in vijugasta, pomembno je, da Božjo besedo na koncu vseeno udejanjamo v naših ravnanjih. Namenoma. Ali kot pravi apostol Jakob: “Če je namreč kdo poslušalec besede, ne pa njen uresničevalec, je podoben človeku, ki ogleduje svoj rojstni obraz v zrcalu; pogleda se, a odide in takoj pozabi, kakšen je bil. Človek pa, ki pozorno motri popolno postavo svobode in vztraja in ne postane pozabljiv poslušalec, temveč njen dejaven uresničevalec, bo blažen v svojem delovanju.” (Jak 1,23-25)
Ko Božjo besedo že beremo, jo pa zaradi naše grešnosti zlahka zaustavljamo v vsaki stopnji. Ker sem bil bolj papeški od papeža, sem dodal še eno stopnjo – iz ušes (slušni organ) v možgane (misel). To je še ena možnost za zaviranje, ki je pogosto najbolj uničujoča – tam namreč domuje naš napuhnjeni um v smislu vem-več-kot-Bog.
Po drugi strani pa:
Božji besedi lahko damo v vsaki stopnji tudi pospešek. Povečamo hitrost in tudi učinek. Tudi to je lahko rezultat naše svobodne volje.
Se mi zdi, da se je treba pravzaprav zavestno odločiti za tole:
- da verjamemo, da je Božja beseda navdihnjena od Boga,
- da jo bomo redno brali,
- da jo bomo proučevali in se dali podučiti,
- da jo bomo premišljevali,
- zraven molili in
- da jo bomo udejanjali.
Še tole, pogosto je Božja beseda težka za izvajanje. Zelo težka.
Morda počasi, a zanesljivo
Disciplinirano in vsakodnevno beri Božjo besedo, jo premišljuj in se poučuj ter jo izpolnjuj. Vse to delaj brez zavestnega zaviranja na poti od ušes preko možganov in srca do rok. Obrodila bo sad, ki bo dober. Morda počasi in po vijugasti poti. A ga bo.
Foto: Aleš Čerin, FB profil škofa Maksimilijana Matjaža
Članek je bil prvotno objavljen na spletni strani Preprostost.si
Vabljeni, da se nam pridružite:
