Zvlekla me je pred oltar in kasneje še na seminar!

Najina zgodba, Preizkušnje, Zakonska zveza

V vasici Potok pri Vačah, nedaleč od samega središča Slovenije, živita Rok in Marija Mohar s svojimi otroki. Tja sva se nekega lepega majskega večera pripeljala z možem Matejem. Marija in Rok sta nama razkazala hišo, ki stoji skoraj na samem in sta jo predelala iz nekdanjega vikenda. V prenovo, ki je trajala več let, sta vložila veliko svojega znanja in dela, kar se čuti in vidi v vsakem prostoru.

Marija in Rok, nam lahko na začetku predstavita vajino družino?

Marija: Imava štiri otroke na zemlji in enega v nebesih. Ob poroki sva bila stara 24 in 25 let, oba še študenta. Na poročni dan je na Otočcu, kjer sva se slikala, do naju prišla neka gospa, ki jo je zanimalo, če so morali starši podpisati soglasje za poroko, tako mlada sva bila videti. 🙂

Rok: Civilno sva se poročila že avgusta, v ožjem družinskem krogu, cerkveno pa šele oktobra. Iz civilne poroke, na katero nisva vabila sorodnikov, je nastala cela afera, ker so sorodniki v enem od časopisov prebrali, da sva se poročila, oni pa niso o tem nič vedeli. Ko sva odhajala z Ljubljanskega gradu, je Marijo poklical eden od bratov, Marija pa ga je šokirala z novico, da se je ravnokar poročila. Osebno nama je civilna poroka predstavljala samo in zgolj formalnost, pravo težo pa ima zaobljuba pred Bogom.

Kje sta se pa spoznala?

Rok: Na rojstnem dnevu Marijine sošolke v prvem letniku srednje šole. Takrat se ni zgodilo nič, ker sem imel jaz punco. Edini spomin na tisto praznovanje je, da so Marijo pri neki igri celo zavili v toaletni papir.

Marija: Leto kasneje sva se srečala na duhovnih vajah pri p. Marklju. Takrat sem pa jaz imela fanta.

Rok: In čeprav je imela fanta, sem jaz vrgel oči nanjo. Pri žrebanju za skrite prijatelje sem potegnil prav Marijo in nato ves vikend molil, da bi Marija pustila svojega fanta. Ni uspelo takoj, je pa zagotovo delovalo.

Marija: Jaz sem se sicer potem razšla s fantom, sem pa še vedno hodila z njim na plesne vaje. Ko moj nekdanji fant jeseni ni mogel na ponavljalni tečaj in sem prišla sama, sem tam zagledala Roka.

Rok: Jaz sem imel takrat za sabo že eno leto plesnih vaj in sem “obvladal” ples, plesalke pa nisem imel, zato sem prosil Marijo, da pleševa skupaj.

Marija: Sama sem to, da se z Rokom kar naprej srečujeva na popolnoma različnih koncih, dojemala kot Božje znamenje. Sva se pa vsaj dve leti srečevala (hodila na plesne vaje) samo kot prijatelja, nisva pa še hodila skupaj.

Rok: Prvi usodni “da” je dahnila na večer sv. Miklavža, precej premražena na ljubljanski tržnici, potem pa sva hodila skoraj šest let, preden sva se poročila.

Marija: Pred poroko je bilo med nama kar ostro. Sama sem si že želela poroke, Rok pa ne. Zato sem predlagala, da greva narazen. Potem se je Rok le “zbrihtal” in po dveh mesecih sva se odločila za poroko. Šele v zadnjem času sva razčistila, da je bilo Roku prav, da sem malo pritisnila nanj, in da mu je danes po svoje žal, da me ni že prej poročil. Meni je bilo to njegovo priznanje zelo pomembno, saj sem ob tem, kako sem ravnala, čutila bolečino.

(Op. a.: Marija prinese kipec s poročne torte, ki ponazarja nevesto, ki vleče za sabo ženina.)

Sta res imela ta kipec na torti? Ne morem verjeti …

Rok: Ja, to je najina zgodba, kaj bi olepševali …

Po poroki so se začeli rojevati otroci, Marija pa se je soočila z zdravstvenimi težavami. Kaj se je zgodilo?

Marija: Že po prvem porodu sem imela določene težave, saj nisem imela redne menstruacije, vendar sva vseeno še lahko zanosila. Po drugem porodu pa se je cikel podaljševal. Trajalo je še nekaj let, da sem dobila diagnozo – ta je prišla šele po Juliji, četrtem otroku. Že spontani splav v tretji nosečnosti je nakazoval težave, pred nosečnostjo z Emanuelom sem morala jemati zdravila, da se je cikel vzpostavil. Slabo sem se počutila že več let, slabo sem prenašala nosečnosti, vendar zdravniki niso ugotovili, kaj je narobe. Niso razumeli, da gre za resne težave.

Zaradi nerednih ciklov sva imela težave tudi v spolnosti. Jaz sem čutila dolžnost do moža, hkrati pa nisem imela nobene želje po spolnosti. Čeprav Rok ni silil vame, sva čutila, da med nama ni vse v redu; bilo je veliko tišine, neizgovorjenega. Največji prelom se je zgodil, ko sva šla na seminar Nepozabni trenutki za naju. Veliko sva se pogovarjala tudi z duhovniki o najinih težavah v spolnosti in o sprejemljivem načrtovanju družine. Tudi na seminarju o teologiji telesa sva veliko pridobila in počasi rasla. Čeprav sva že od poroke v zakonski skupini, čutiva, da so nama prav seminarji odprli pot za rast.

Rok: Spomnim se, kako sem na Nepozabnih trenutkih za naju s ponosom dvignil roko ob vprašanju, katere može so na seminar “zvlekle” žene. Nisem bil ravno navdušen nad odhodom na seminar, sem pa šel iz ljubezni do žene.

Marija, omenila si obdobje težav v spolnosti v vajinem zakonu zaradi bolezni. Kako je to vplivalo na vajin odnos?

Marija: Težko sem razumela, kaj se nama dogaja. Ko je bila priložnost za spolni odnos, meni pa ni bilo do tega in je šla priložnost mimo, sva tavala vsak na svojem koncu. Kadar sem “popustila”, pa sem se skoraj počutila izrabljeno, ker pogoji niso bili ustrezni zaradi hormonskega neravnovesja. Ne ena ne druga pot ni v redu, v vsakem primeru imaš slab občutek. V enem primeru nisi zvest možu, v drugem pa sebi. Sčasoma sem začela moliti med pripravo na odnos in klicati Sv. Duha, da naj nama pomaga, da se bova lahko drug drugemu podarila. To res deluje! Kljub težkemu obdobju sem pazila, da se nisem skrivala za otroki, da bi na ta način odrivala Roka od sebe. To obdobje je bilo dolgo osem let.

Rok: Zavedava se, da je najin čas sveti čas, zato so tudi vsi otroci kmalu šli iz zakonske spalnice v svoje sobe. Vsakokrat, ko je kdo ponoči prišel v najino posteljo, sem počakal, da se je umiril, nato pa ga zopet odnesel v otroško sobo.

Kdaj so pa tebi, Marija, končno postavili diagnozo?

Marija: Pred petimi leti sem imela operacijo na možganih. Našli so dva centimetra velik tumor ščitnice na hipofizi. Pred operacijo so pričakovali, da bodo našli drugo vrsto tumorja, za katerega so me prej tudi skušali zdraviti, pa terapije niso prijele. Sama sem se proti tem hormonskim terapijam borila, saj jih nisem prenašala, vendar takrat nisem bila slišana. Po operaciji se je cikel vzpostavil, žal pa še nisem bila v redu. Po dobrih dveh mesecih sem se vrnila v službo in pol leta kasneje sem izgorela. Takrat se je pa še dodatno zakompliciralo.

Kako se človek počuti v izgorelosti?

Marija: Občutek je, kot bi se mi vžgali možgani. Neznosno. Si popolnoma nemočen in nefunkcionalen; preplavi te utrujenost, ki ji ni konca. Takrat je bila najmlajša Julija stara dobra tri leta in jaz nisem bila sposobna skrbeti za nič. Dve leti praktično ni imela mame in to je bilo zame najhuje. Tako sem bila brez moči, da sem se po osmih urah, ko so se otroci vrnili iz šole in vrtca, spraševala, zakaj je teh osem ur že mimo … Samo čakala sem, da bi se otroci umirili in šli čim prej spat. Čez poletne počitnice nisem zmogla biti z otroki, zato smo jih dali na razne duhovne vaje, da niso bili ves čas doma. Rok je bil tudi veliko odsoten. Občutek, da otrokom ne moreš dati bližine, jih pocrkljati, je grozen. Kljub vsemu pa teh preizkušenj nikoli ne bi zamenjala. Jemljem jih kot Božjo previdnost. Razumem jih kot zdravilo za mojo trmo, da sem se vsaj malo upočasnila, se ustavila.

Karakterno sta si precej različna. Kako se v tej različnosti dopolnjujeta?

Rok: Bom ponazoril kar z zgodbo, ki nama jo je povedal župnik, ki naju je poročil in krstil vse najine otroke. Ob srebrnem jubileju župnik vpraša zakonca, kako jima gre v zakonu. Mož odgovori: »Super nama gre. Držim se načela, ki ste nama ga dali na najin poročni dan – o bolj pomembnih stvareh v zakonu odločam jaz, o manj pomembnih stvareh pa žena. V teh 25 letih se še ni zgodilo, da bi se bilo potrebno odločiti o bolj pomembnih stvareh!« 🙂 Spomnim se tudi nasveta profesorja v srednji šoli, ki je rekel: trikrat premisli in šele nato enkrat povej. To sem jaz. Marija je pa popolnoma drugačna. Ona natrese deset idej in si misli, da bo ena od teh desetih že prava.

Marija: Rok vedno že prej premisli vse možne scenarije. Jaz le redko izvem vse podrobnosti. Vidim pa dobre izvedbe.

Rok: Zakaj bi ženo obremenjeval z vsemi možnostmi, ki zaradi takšnega ali drugačnega razloga niso izvedljive. Povem samo končno rešitev, za katero tudi stojim.

Marija: Družini, iz katerih izhajava, sta si zelo različni. Mi smo bili velika družina, kjer smo bili zelo glasni. Hitro smo povzdignili glas, pa se tudi hitro pobotali.

Rok: Če je pri nas kdo povzdignil glas, je bilo nekaj že hudo narobe. Na točki, kjer so se pri Mariji šele začeli dobro pogovarjati, je bila pri nas že panika.

Marija: Na začetku najinega odnosa je bil Rok ves čas tiho, jaz pa sem skušala iz njega izvleči odgovore in se večkrat nisem čutila slišano. Šele s prvim letnikom DiŽ-evih gradiv sva začela delati napredek tudi na tem področju.

Potem sta veliko razčistila v prvem letniku?

Rok: Spomnim se, kako sva se na kavču ob pripravah na skupino večkrat skregala in sva rabila tudi dve uri ali več, da sva se začela sestavljati nazaj in se potem res pripravila na srečanje. Gotovo sva s prvim letnikom v skupini, ki sva jo vodila, največ pridobila prav midva.

Marija: Takrat sva začela šele predelovati stvari, ki so se nabrale v času najine hoje in v prvih letih zakona.

Kako pa sta postala voditeljski par?

Rok: Na prve štiri seminarje DiŽ me je zvlekla žena. Šele pri petem sem lahko rekel, da sem ženo pripeljal jaz. Enkrat naju je v Crikvenici Dani vprašal, če bi postala pričevalski par.

Sem rekel, da Marija lahko pričuje, jaz bom pa šofer.

Marija: V tem času sva potrebovala tudi duhovni odmik. Zaradi bolezni sva težko načrtovala trenutke za naju. Hkrati pa zaradi izgorelosti nisem prenašala hrupa, komunikacija pa me je zelo izčrpavala. Zato sva raje najela apartma v bližini in se na tak način udeleževala seminarjev.

Rok: Po dveh letih naju je Dani vprašal, ali bi vodila zakonsko skupino. Sam sem sistematik in sem si predstavljal, da bi morala prej že nekaj časa biti v DiŽ-evi skupini in šele nato bi lahko postala voditeljski par. Skupina, ki jo obiskujeva od poroke naprej, spada namreč v Najino pot. Aleš nama je poslal seznam z nekaj pari iz bližnje okolice in sva šla v akcijo, se povezala z okoliškimi župniki, da bi nabrali dovolj parov za skupino. Tako smo začeli s skupino Vače. Za duhovno spremljanje smo prosili s. Lizo, s katero sva se poznala že od prej. Na začetku si nisva predstavljala, da bova skupino kdaj zapustila. Iz Najine poti sva bila navajena, da v skupini, ki jo »zaženeš« kot voditeljski par, tudi ostaneš. Vendar pa je bilo najino trenutno poslanstvo pomoč pri tvorjenju novih skupin, zato sva zmogla predati skupino novemu voditeljskemu paru.

Potem sta pa začela voditi še eno skupino, ki se srečuje na Črnučah?

Marija: Ja, tukaj sva pa že na začetku dala vedeti, da bova z njimi samo omejen čas in sva tudi kar hitro predala vodenje posameznih srečanj parom v skupini.

Rok: Pomembno je, da že na prvem srečanju predaš temeljna načela. Spodbujava vse zakonce, da spregovorijo, tudi može. Poveva jim tudi, da se na prvem srečanju zavežejo, da bodo na skupino hodili vsaj eno leto, da začutijo napredek. Da ne smejo obupati po dveh srečanjih. Parom je potrebno dati vedeti, da skupina ni voditeljski par, ampak so skupina vsi in da vsak bogati skupino s svojim pričevanjem. Bolj kot so odprti, bogatejša so srečanja in skupina sama.

Marija: Večkrat poveva, da nisva popolna in delava veliko napak. Enkrat se nama je zgodilo, da sva se pripravila na napačno temo. Sva priznala, nisva skrivala, skupina pa je vseeno lahko odrinila na globoko.

Kako pa vodita srečanja?

Rok: Včasih se je zgodilo, da sem se jaz pripravljal na srečanje, si vse označil, kaj bo kdo od naju povedal, prevzel, potem pa sva prišla na srečanje in je Marija prevzela vajeti in odvodila srečanje. Imava pa midva tak sistem, da gremo kar pri vsakem vprašanju v krogu, da je za vse prostor, da spregovorijo. Vidiva, da se sicer hitro zgodi, da koga spregledaš. Ne obremenjujeva se s tem, da bi morali na srečanju predelati celo lekcijo, bolj slediva odzivanju skupine.

Marija: Tudi dopustiva, da zaidemo s teme, če vidiva, da je prišla ven tema, ki pare žuli in jo je potrebno nasloviti.

Rok: Nisva bila pa vedno zgledna pri obiskovanju zakonske skupine, v kateri sva od poroke. Se je zgodilo, da sva se na poti na skupino premislila in se odpeljala v kino ali kaj podobnega. Tako da parom vedno dava vedeti, da se zavedava, kako težko se je včasih odločiti za udeležbo na srečanju.

Marija: Zdaj na to gledava drugače. Vsako srečanje skupine – pa naj bo to najina skupina ali skupina, ki jo vodiva – je za naju zmenek, čas za naju. Zato se lepo urediva, kot da bi res šla na zmenek. Vendar uradni mesečni zmenek vseeno narediva še posebej.

Za konec, Marija, kaj ceniš pri Roku?

Najbolj njegovo ljubezen, sprejemanje, da me zna pohvaliti, me dvigniti, da me podpira. Vesela sem, da je pripravljen zoreti skupaj z mano, da se lahko skupaj trudiva biti dobra sozakonca, starša, da podpira sodelovanje v župniji in da prevzame pobude za delo v Družini in Življenju. Hkrati pa mu uspe, česarkoli se loti. Vesela sem, da me vsak dan, ko se vrne iz službe in sem v tistem času navadno ravno v kuhinji, dvigne na pult, pogleda, objame in poljubi (POP kultura). Otrokom je velik zgled v vlogi moža in delavca, ki vse naredi za svojo ženo in družino.

In Rok, kaj ti ceniš pri Mariji?

V prvi vrsti njeno sposobnost gledanja v prihodnost. Če sem jaz takoj vedel, da bo Marija moja žena, je ona videla celo to, da se bom enkrat razvil v dobrega moža. Pa ga je mogoče res dočakala. Zagotovo blesti v vlogi matere in materinske ljubezni, ljubezni pa ne zmanjka tudi zame. Odlična kuharica je, saj mi je uspela pridobiti v času zakona toliko kilogramov, kolikor let sva poročena. Moja zdravnica sicer ni preveč navdušena nad tem trendom. 🙂 Največje bogastvo pa se skriva v njeni veri in rasti, saj se nekaj tega prijema tudi mene in me gradi v boljšega človeka, kar vpliva tudi na rast v najinem zakonu in odnosu. Pa še odlično pleše. 🙂

Pogovor je bil prvotno objavljen v reviji Družina in Življenje.
Foto: osebni arhiv, arhiv DiŽ, Klemen Lajevec, Matjaž Maležič

29. 12. 2023/0 Komentarji/ Marjeta Bec