Kako ne bi, saj ga je ustvarilo Življenje samo. In ga oblikuje še naprej, saj ni tog, kamnit in trd, ampak ostaja mehka glina, ki jo Lončar že desetletja oblikuje in gnete, da bo do srečanja z Njim imel ravno pravo obliko, volumen ter barvo svoje notranjosti in zunanjosti, da bo prekrit z bleščečim sijajem in bo obenem ves prosojen. A do tam je še nekaj korakov, koliko, ne vem ne jaz ne on. Upam le, da jih prehodiva skupaj.
Disonance, ki gradijo harmonijo
Rada hodim ob njem. In všeč mi je, ker je uglašen name. Jaz pa nanj. S pravimi toni. Če pa kak akord ne zazveni, nič hudega, včasih so tudi disonance potrebne, da potem še bolj začutiš harmonično ravnovesje. V teh tonih so njegove besede vabljive, iskrice v očeh vsakdanje, a mikavne. Ob srečanju z njim dih vsaj malo zastane in srce za tisočinko hitreje zabije, četudi že šestnajstič istega dne po toliko in toliko letih …
Ko se izpiše njegovo ime čez širino zaslona, se obenem izriše nasmeh na obrazu. Lepo je slišati njegov glas. In čudovito je, da se sredi napornega delovnika, množice ljudi, številnih nujno neodložljivih opravil spomni še name. In pritisne tipko do mojega glasu. Do mojega srca, pravzaprav. Da mi pove, da misli name. V njegovem glasu prepoznam utrujenost, včasih skrb, drugič tesnobo, a, hvala Bogu, še večkrat samo neizrečen »dobro mi je, v redu mi gre, veselim se objema s teboj«.
Milost vsakdanjega objema
In ko se vrne domov, je tisti vsakdanji objem povsem edinstven, enkraten, tak, kot ga še ni bilo, in tak, kot ga nikoli več ne bo. Zato ga je treba zajeti s polnimi pljuči, ker imam v tistem trenutku edinstveno možnost. Imeti to milost, da naberem vsak dan polno mero enkratnih objemov, ustvarja zakon poln. Ko ni nič iz navade in ni nič navadno.
Ko jutranji blagoslov zakonca – s križem na čelo – začne, kar večerni križ na čelo konča, in objame vse trenutke vmes, se lahko dan zavije v dar, ki ga poklonim tistemu, ki je najprej podaril. Tam, pred Njim, postajam tisto, za kar me je ustvaril. Pustim mu, da sprejme, da gnete, da lomi, da dahne in navdahne, da ljubi in izroča. In potem lahko tudi jaz sprejmem, gnetem, lomim, dahnem in navdahnem, ljubim in izročam. Ker sem mu dala, kar mi je On podaril, in je On v meni in jaz v Njem. Zakonec ob meni to čuti in skupaj postajava še bolj eno – eno telo, dve duši, prepleteni med seboj kot tkivo, ki vodita drug drugega k Bogu in ustvarjata prostor za Duha.
Dve duši, prepleteni za Večnost
Za_konec dopustiva, da Desnica najprej izbere eno dušo in jo vzame k sebi. In prepleteno tkivo z drugo dušo vodi v isto smer. V tisto, kjer piše Večno. Varno. Milostno. Vstajenjsko.
Dokler pa hodiva po tuzemski poti, blagoslavljam vse kamne in luknje, ob katere se spotikava, vse ovire in prepreke na poti, vse silno težke vzpone in nevarne spuste – ker je to najino življenje. V tem sva skupaj. Po njih včasih celo zrasteva. In ko rasteva skupaj, se v vedno večji hvaležnosti obračava Nanj, ki je kretnice na najinih tirih naravnal tako, da so se približale, zbližale, prekrižale in se vsak dan križajo s čedalje bolj zgubanimi prsti drug drugemu na čelo. In v hvaležnosti ljubiva dalje.
Tina Benedičič
Foto: NanoBanana2
