Odziv na članek Francija Šinkarja o oblačenju v cerkvi. Kako je v sosednjih državah in pri nas? Kaj je zapisal sveti pater Pij? In pa … ne gre samo za oblačenje.
Pred kratkim sem med spletnimi novicami Družine in Življenja zasledil članek Francija Šinkarja Vsako poletje v cerkvi preveč gole kože in premalo obleke, ki je bil sicer objavljen že lani ob začetku poletja, je pa vsekakor zelo koristen in še vedno aktualen. Dodajam svoj pogled.
V Italiji in na Hrvaškem na vhodu v cerkev pogosto opozarjajo
Domnevam, da se bo ob branju kdo tudi namrdnil, češ kaj nas niti v cerkev ne bodo več spuščali, če ne bomo primerno oblečeni. No, letos so nam k obvezni opremi dodali še zaščitne maske.
V sosednji Italiji, kjer se po znanih cerkvah zvrsti veliko obiskovalcev (in mnogokrat gre le za turistične oglede), vstop v sakralni prostor ni dovoljen v neprimerni obleki (kratke hlače, kratka krila, majice z nepokritimi ramami, itd.), kar je označeno že ob vhodu.
Tudi na Hrvaškem v obmorskih krajih velikokrat zasledim, da so na vratih cerkve napisana (in narisana) navodila glede oblačenja v tistem delu leta, ko so temperature najvišje. Seveda je druga stvar, kako se ljudje teh navodil držijo.
In pri nas v Sloveniji?
Priznati moram, da smo Slovenci – to velja očitno tudi za duhovnike – glede tega zelo liberalni. Označbe na cerkvenih vratih zasledim le redkokdaj. Večinoma so duhovniki veseli že, če sploh kdo želi vstopiti v cerkev – zakaj bi torej obiskovalce gnjavili z nekimi dodatnimi »postavami« glede oblačenja?
No, če se že nekateri duhovniki v javnosti oblečejo tako kot vsak laik in pred javnostjo skrivajo svojo duhovniško identiteto, ki se izkazuje vsaj s kolarjem (saj veste, to je tisti znameniti duhovniški ovratnik).
Na pogrebu sta vidno izstopali dve dekleti, ena v mini krilu, druga v “vročih hlačkah”
Ob tem bi rad opisal dogodek, ki sem ga doživel pred kratkim. Kot pevec cerkvenega pevskega zbora sem bil naprošen za petje na pogrebni maši v popoldanskem času. Pustimo dejstvo, da nas je bilo pevcev, čeprav smo bili v okrnjeni zasedbi, še vedno več, kot ostalih udeležencev maše (bilo jih je okoli 15). In precej med njimi je bilo mladih.
Čeprav vsi v črnih oblačilih, pa je le manjši del telesa pokrivalo blago. Zelo vidno sta izstopali dve dekleti, ena v mini krilu, druga v kratkih hlačah, ki se jim menda reče »vroče hlačke«. Tudi drugi pevci na koru so to opazili dokaj hitro, čeprav bi bili lahko deležni kakšne pripombe, češ v srcu očitno nosite to, kar najprej opazite v cerkvi, kajne?
Na pogrebu pa je bilo itak vroče, saj smo sredi poletja. Ne vem, ali jih je na neprimernost takšnega oblačenja kdo opozoril. Sklepam, da nihče. Duhovniki rajši molčijo, samo da je mir pri hiši. In da ne bo kdo užaljen. Že tako ali tako je mlade težko pridobiti za krščanstvo – da bi jim pa še neke omejitve postavljali? Ojej!
Pa kaj potem, če mladenič bere berilo pri nedeljski maši v napol strganih kavbojkah? Važno je, kaj nosi v srcu, mar ne? Pa tudi če tisto branje bolj spominja na momljanje, ki ga nihče ne razume – važno je, da je formalnost opravljena, mar ne?
A sveti pater Pij je glede tega imel precej drugačna merila. Tak napis je nad vrati v San Giovanni Rotonda tale napis: “Cerkev je božja hiša. Prepovedan je vstop moškim z golimi rokami in v kratkih hlačah. Prepovedan je vstop ženskam v hlačah, brez pajčolana na glavi, v kratki obleki, z globokimi dekolteji, v obleki brez rokavov ali drugi neprimerni obleki.” (več). Aja, saj res, takrat so bili taki časi, sedaj pa so drugačni in verjetno bi pater, če bi sedaj živel, ravnal drugače. Če verjamete.
Ne gre samo za oblačenje
Gre za to, da sekularizacija napreduje tudi skozi generacije katoličanov – in to v naši mentaliteti in v duhu. Cerkve postajajo vse bolj navadne dvorane. Pozdravni poklek, ki so ga nas učili, je že pri marsikaterem odraslem človeku le še hitra gesta, da malo zmakne s kolenom – in to je to.
Izgublja se občutek za sveto, za Božjo navzočnost, kar se pozna tudi pri prejemanju obhajila (o tem več kdaj drugič). Čudimo se, da je ljudi v cerkvah vedno manj, da je tudi duhovnikov vedno manj (pa tako goreče se moli za duhovne poklice), sami pa želimo biti kompromisarski in všečni svetu. Pardon, “vladarju tega sveta”. Velikokrat imam tudi sam ob tem slabo vest.
Ampak občutke krivde nam že tako ali tako ves čas prebuja zunanji svet. Češ, zakaj sploh toliko tičimo pri teh obredih in molimo (ja, prej smo molili vsaj na kolenih), saj je tako ali tako pomembno le to, da smo dobrodelni, da poskrbimo za razne moderne umetnike, za katere država menda nima pravega posluha in so na robu preživetja, da pripravimo prostor za nove prebivalce naše domovine, ki prihajajo iz drugih verskih in kulturnih okolij, itd. itd.
Verjamem, da časi niso lahki. Še zlasti za katoličane, ki želimo resno jemati svojo vero. Močno smo podvrženi konfliktu med duhom časa (modernizmom), lastno vestjo in večnim izročilom svete Cerkve. In velikokrat se v izogib konfliktu raje skrijemo v luknjo, kot da bi se spoprijeli z izzivi. A če nam je že 40 minut nedeljske maše nekaj, kar je predolgo, kako bomo potem kos skušnjavam in pastem, ki jih nastavlja zunanji svet – vključno s Covid-19?
Foto: Engin Akyurt, Pixabay
Gospa Andreja,
menim, da ste pomešali jabolka in hruške. Navajate kodeks oblačenja v določenih poklicih. V redu, zaposlili ste se v organizaciji in se zavezali, da boste spoštovali kodeks oblačenja. Obisk cerkve pa ni isto. Nihče ni nikomur zapovedal, kako se mora tam obleči. Niti za pogreb. Lahko da je določen način oblačenja manj spoštljiv, ampak še vedno gre za človeka kot takega. In prav tisti, ki težko sprejemajo Božje usmiljenje, se najpogosteje na povsem farizejski način lepijo na način oblačenja DRUGIH (ja, ker za sebe mislijo, da so naj naj naj).
Kaj pa, če je na pogrebu zunaj 40 stopinj?? A potem je treba nase vleči kakšno dolgo črno obleko in še dodatno trpet?
Pikolovsko zaletavanje v način oblačenja pri maši zelo spominja na držo farizeja iz Jezusove prilike o farizeju in cestninarju. In to je jasno sporočilo nam vsem, naj najprej gledamo nase, kako se sami obnašamo. In če nekdo, v tem primeru gospod Blažič, med pogrebno mašo obrača oči s kora navzdol in opazuje pomankljivo oblečena dekleta, se resno sprašujem, v kakšnem stanju je njegova duša in kaj pravi na to njegova žena. Nekdo, ki ima razmeroma čisto srce in je razčistil s predsodki, pač ne bo šel pisat takih traparij. Gospod Blažič je s tem zapisom najprej razgalil SEBE, verjetno pa se tega ni zavedal, ko je to pisal.
In če še enkrat povzamem mnenje prvega komentatorja: cerkev naj bo odprta za vse, kajti tudi Jezus je umrl za VSE. Ne samo za nekatere. Tudi v mašnem obrazcu pri posvetitvi je rečeno: “to je moja kri, nove in večne zaveze, ki se za vas in za VSE preliva v odpuščanje grehov”. Nekateri kristjani pa pri maši očitno sedijo na ušesih, verjetno zato, ker se raje ukvarjajo s tem, kako je kdo oblečen.
Tu bi lahko šel nekoliko v širino, tudi v druge zapise avtorja na Facebooku, pa v Demokraciji, itd., kar potrjuje to, kar sem napisal, da nekomu očitno ne ustrezajo zapoved, tudi LJUBI SVOJEGA BLIŽNJEGA – in to vsakega, brez izjeme! Tudi če je nekdo prostozidar, komunist, levičar, islamski fundamentalist ali karkoli že, še vedno je BOŽJI OTROK, ustvarjen od Očeta, torej moj brat v Kristusu, in sem ga dolžan ljubiti in spoštovati takšnega, kot je.
Gospa Andreja, premislite o tem, sicer vas ne obtožujem ničesar, gre pa vendarle za vsebino članka.
Ne morem se strinjati s svojima predhodnikoma. Mislim, da z oblačenjem – urejenostjo v cerkvi izražamo spoštljiv odnos do vere, Boga, duhovnika. Tudi za razne poklice velja kodeks oblačenja (spomnim se, znanka je delala pri nekdanjem Kompas Hertzu, kjer so imeli predpisano dolžino kril, barvo nogavic, niso smele nositi sandal ali natikačev, koliko gumbov na srajci je lahko odprtih, frizura, nohti,…), podobno je pri različnih uniformah: gasilci, policaji, godbe. Na pogreb vroče hlačke ne sodijo in pika. Pa tudi, če pokopališče leži blizu plaže ali diska.? Ni treba pretiravati s pajčolanom itd., a neke normative je potrebno upoštevati. Janez K pravi, da ima vsak od nas šibke točke. Strinjam se, nihče ni brez njih, a po moje način oblačenja ne moremo imeti za “šibko točko”, temveč za pomanjkanje spoštovanja. Kdor je povabljen na obisk/poroko/piknik, se tudi obleče in uredi priložnosti primerno. Naj isto velja tudi za obisk cerkve in – konkretno- pogrebe.
Mimogrede: lanski Veliki ponedeljek smo poromali na Goro Oljko in nejeverno opazovali gospo, ki se je odločila za ogled cerkve skupaj s svojim psom. Kaj pravite pa na to?
Strinjam se v glavnem s komentatorjem pred mano.
Čudi pa me, da DIŽ na svoji spletni strani objavi sploh takšen prispevek. 🙁
Bog vidi v srce in to je najbolj pomembno. Žal avtor tega prispevka zaradi svoje farizejsko-janzenistične ozkosti tega ni sposoben dojeti. Prav taki pa naredijo največ škode.
Sam pa na vso to situacijo gledam drugace. Delam z mladimi in poznam zgodbe, ko so odsli v cerkev z iskrenim iskanjem Boga a se nikdar niso vec vrnili zaradi obsojanja tistih, ki so “vredni da sodijo mlade in ostale kaj nosijo v srcih”. Vacaih bi bili preseneceni, ce bi videli v srca. Marsi katero osebo (tudi zelo “pobozno”) bi gledali drugace. Res zivimo v casu, ko smo sooceni z mnogimi izzivi; taksnimi in drugacnimi. Vendar je ravno tu za nas izziv da ohranimo cerkev odprto za vse, kot je Jezus umrl za vse. Za tisto dekle v vrocih hlackah in tisto v dolgi obleki s pajcolanom. Ce bi mi kristjani namesto obsojanja za take ljudi vec molili, bi bili lahko presenecni kako bi nenadoma v teh ljudeh srecali svoje sestre/brate in zacutili do njih tudi ljubezen. Vsak izmed nas ima svoje sibke tocke in provokacije. Za nekatere so to obleke, za druge jezik, tretje kaksen odnos, neciste misli,… Vendar ne smemo pozabiti da smo vsi gresniki in s tem tudi ohranjati poniznost. Morda se zdi da je gospodicna v vrocih hlackah vecji gresnik od mene a samo Bog vidi njeno srce, kot tudi vidi moje misli in obsodbe. Ravno iskrena in zdrava poniznost in poslusnost Bogu v najtezji zapovedi (ljubi svojega Boga in LJUBI SVOJEGA BLIZNJEGA-vsakega!!) nam bosta pomagali skozi te turbolentne case. V to sem preprican. Lep pozdrav, Janez K