Vsako poletje v cerkvi – preveč gole kože in premalo obleke

Neko poletje sva bila z ženo na dopustu nekje na slovenski obali, pa sva se odločila, da bi med tednom šla k sv. maši. Pred cerkvijo je bil stol, na stolu košara in v košari raznobarvne rute. Od daleč sem mislil, da nekaj prodajajo, ko pa sva prišla bliže, je bil na vratih napis: »Hiša molitve. Dobrodošli pri nas! Prosimo, upoštevajte naše navade! Hvala!«.

Drugače povedano, napisano je bilo, kakšna so primerna oblačila za vstop v cerkev, in to v več jezikih, za dodatno pomoč pa so bile še ilustracije. Ker sva bila oba primerno oblečena, sva vstopila.

Duhovniku sem skoraj zaploskal!

Minuto pred sveto mašo se je izpred oltarja sprehodil duhovnik v mašnem plašču, nas z nasmeškom pozdravljal levo in desno, odšel iz cerkve in se vrnil s tisto košaro z rutami. In se brez zadrege odločno ustavil pred vsako predstavnico ženskega spola, ki ni ustrezala zapovedim dostojnega oblačenja in ji ponudil ruto, naj si ogrne gola stegna ali ramena. Pri tem njena starost sploh ni bila pomembna!

Tako me je navdušil, da sem mu skoraj zaploskal! Nič ga ni zanimalo, ali si vernik, romar ali turist, v njegovi cerkvi boš dostojno oblečen! Še nekajkrat sva bila pri sv. maši v tisti cerkvi in vsakokrat je bil pred mašo isti »obred« – duhovnik je naredil »kontrolo« po cerkvi, neprimerno oblečene opremil z rutami, potem pa pristopil k oltarju in začel maševati.

Zdaj ste verjetno že ugotovili, kaj me vsako poletje moti v cerkvi – preveč gole kože in premalo obleke. Saj vem, da moramo biti v teh časih, ko se cerkve praznijo, veseli vsakega, ki še zaide vanjo …

Vendar pa obstajajo neka pravila oblačenja in obnašanja

Kot bančnik si ne morem privoščiti, da bi v pisarno prišel v kratkih hlačah in majici brez rokavov – kako bi reagirali sodelavci, šefi in stranke si lahko predstavljate. Določeno okolje samoumevno predvideva primerno oblačenje, pa naj je to banka ali pa cerkev. Spoštovanje ustreznega oblačenja pa je, vsaj v cerkvi, dandanes že druga stvar.

Včasih je obstajal izraz »ta k mašna obleka«, se pravi nedeljska, praznična obleka, s katero so ljudje izražali, da sta nedelja in obisk cerkve nekaj pomembnega, svečanega. Danes pa prekratke hlače in dekolteji prav nič ne prispevajo k svečanosti nedeljskega bogoslužja, kvečjemu izražajo nespoštovanje do prostora in obreda.

Saj vem, ženske se rade postavljajo s svojimi oblinami, rade so občudovane, rade vidijo, da jih moški opazimo … Zato je prav težko ostati zbran in poslušati berilo, če ga bere ženska, ki malo preveč poudarja svojo, sicer lepo, postavo. Dolga obleka, če je preklana do ledvic in dekolte do popka pač ne sodita v cerkev, kaj šele za ambon!

Vsaj očetje bi morali vedeti …

Moški smo narejeni tako, da gledamo. Ne občudujemo le duše, pameti, ampak pri ženskem spolu najprej opazimo zunanjo podobo. S filozofiranjem se ukvarjamo pozneje. Preprosto ne moremo drugače, kot da ženski svet opazujemo.

Zato toliko bolj zamerim očetom, ki svoje hčerke pošiljajo v cerkev v kratkih hlačkah, ki komajda pokrivajo njihova rodila, da o tem, kako so oblečene zgoraj, sploh ne govorim! Še posebno zdaj, ko je toliko govora o spolnih škandalih. Vsaj dedci bi morali razumeti, kaj je dostojno v cerkvi in kaj paše samo na plažo! Vedno je čas, da se pred odhodom v cerkev pogledaš v ogledalo in presodiš, kako si oblečen.

Za zaključek in spodbudo pa še napis, ki sem ga videl na neki cerkvi na Štajerskem. Takole piše:

»Cerkev je božja hiša, hiša božjih otrok. Preden vstopiš v cerkev, izključi mobilni telefon in odstrani žvečilni gumi. V cerkev vstopaj dostojno oblečen. V cerkvi se obnašaj spoštljivo in dostojno. Ob vstopu v cerkev je primerno, da se pokrižaš z blagoslovljeno vodo, saj te spominja na tvoj krst. V cerkvi pozdravi gostitelja Jezusa in nato tudi Marijo in svetnike. Pred tabernakljem, kjer se hrani Najsvetejše (označuje ga rdeča večna luč), poklekni, da počastiš Jezusa v podobi kruha med nami. V cerkev k božji službi prihajaj pravočasno in ne odhajaj pred zaključkom. Cerkev je kraj tišine in molitve, ne pa govorilnica.«