Kaj ima velika noč opraviti z zajčki?

Da ne bi kdo mislil, da nimam rad zajcev! Pa še kako rad jih imam  – še posebej, če so dobro pečeni. Da so pa v teh časih zajčki postali »čokoladni«, sami za to niso nič krivi. Vemo namreč, da gre za dokaj uspešen pa vendar bizaren poizkus “sodobnih svobodomislecev”, ki želijo »v imenu zdravega razuma« prikriti pravi pomen in bistvo krščanske vere.

Nekoč so živeli zajčki …

Menda zgodba (pravljica) pripoveduje, da so bili zajčki, ki so se skrivali v grmovju blizu groba, v katerega je bilo položeno mrtvo Jezusovo telo, »edini očividci« Njegovega vstajenja. In vsakomur je jasno, da ti »očividci« ne morejo suvereno poročati, kaj se je dejansko zgodilo. Po »tehtnem premisleku« nekateri ‘svobodomiselneži’ na osnovi te zgodbe dokaj hitro zaključijo, češ da se vstajenje pač ni zgodilo, da je vse to le pravljica, s katero kristjani skozi vso zgodovino zavajajo nevedno ljudstvo.

In so stkali »glavno zgodbo« (pravljica) o velikonočnih zajčkih, ki pa ne zdrži zdrave presoje. Za otroke je sicer zgodba pomembna in potrebna, odrasel človek pa zahteva več.

Očitno pa je, da pravljica nekaterim paše, saj od nikogar ničesar ne terja – ne spremembe mišljenja, ne spremembe obnašanja (zaslužek pa je velik) in jo brezbrižno (hote ali nehote, vede ali nevede …?!) rinejo v ospredje.

Apostol Pavel o zajčkih ni vedel nič

Pravljica ostaja, resničnost pa je drugačna! Pomislim, da smo pa mi dolžni spoznati in braniti Resnico, saj nas le Resnica osvobaja (ne bajka ali pravljica). In resnica o veliki noči je VESELA NOVICA, ki nam prinaša sporočilo o zmagoslavnem dejanju Jezusa Kristusa, Božjega Sina, ki je tretji dan vstal od mrtvih; ali z drugimi besedami, ki je premagal zlo in smrt in je s tem dejanjem nam odprl pot v nebesa.

Apostol Pavel o zajčkih ni vedel nič, zapisal pa je: “Če pa Kristus ni bil obujen, je prazna vaša vera … Če samo zaradi tega življenja zaupamo v Kristusa, smo od vseh ljudi najbolj pomilovanja vredni” (1 Korinčanom 15,17.19).

Zato se veselim velikonočnega jutra, ko vsi, ki verujemo v ime Gospoda Jezusa Kristusa, praznujemo Njegovo zmago nad smrtjo in grehom. To je moja vera in to je moje upanje!

Ne želim, da bi bila moja vera prazna

Ne želim v Kristusa zaupati samo zaradi moralnih načel, ki jih poskušam upoštevati in po njih živeti sedaj, ko še živim v tem telesu. Želim zaupati v Jezusa Kristusa zaradi večnega življenja, ki mi ga je s svojo smrtjo in vstajenjem pridobil. To Njegovo zmago sprejemam kot največje darilo, kot »vstopnico« za nebesa, ki pa jo lahko sprejmem ali odklonim.

On me ne sili, da jo moram sprejeti, mi pa jasno pove: »Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu (v nebesa) drugače kot po meni« (Janez 14,6). Ni druge poti, On je pot! Jaz pa imam svobodno voljo – imam izbiro. Od znotraj moram (vsak dan znova) odpreti vrata svojega srca in Mu prepustiti prvo mesto, ali kot pravi Slomšek: »Kjer je Bog na prvem mestu, je vse drugo na pravem mestu!«

Dragi bralec, ki si vztrajal vse do te črke!

Vabim naju, da to veliko noč pozabiva na zajčke in svoje duhovne oči usmeriva na Velikega in Močnega Božjega Sina, Jezusa Kristusa, ki je s svojim križem, smrtjo in vstajenjem premagal greh in smrt in nama podaril večno življenje.

Apostol Janez pravi: »Bog nam je dal večno življenje in to življenje je v njegovem Sinu. Kdor ima Sina, ima življenje; kdor nima Božjega Sina, nima življenja. To vam pišem, da boste vedeli, da imate večno življenje, vam, ki verujete v ime Božjega Sina« (1 Janez 5,11-13).

Zato naj bo moja in tvoja molitev:

»Danes se (znova) odločam in Ti, dragi Jezus, odpiram vrata mojega srca! Vabim te z besedami: ‘Pridi Gospod Jezus! Ti zavzemi prvo mesto v mojem življenju! Ti me varuj in Ti vodi moje misli, besede in dejanja! Amen! Aleluja!’«

---

Foto: Canva, iStock