Poročila sva se v postnem času – na cvetno soboto.
Letošnjo cvetno soboto sva praznovala deseto obletnico svetega zakona in se naju je ta liturgični čas pri tem še posebej dotaknil, saj se nama je postavilo vprašanje: Ali je sveti zakon post? Doživljenjska odpoved?
Spoznala sva se na pustovanju
Vsak s svojo masko – a ne pustno. Te maske tudi niso tiste maske, ki bi si jih nadela, da bi se pretvarjala ali važila drug pred drugim.
Te maske so najina sebičnost, najina lenoba, ovire v najini komunikaciji, najina pogojna ljubezen …
Vsak s svojimi maskami sva se 8 pustovanj kasneje tudi odločila za poroko. Ta najin čas pustovanj je, kot se za pustovanja spodobi, prispodoba časa veseljačenja in uživanja, brez posebnega vlaganja v najin odnos.
Pustovanju sledi pepelnična sreda, ki naznanja vstop v poseben – postni čas
Najina poroka je na nek način tudi najina pepelnična sreda in z njo sva stopila v poseben čas – čas svetega zakona. V čas razmisleka, čas kesanja, čas odrekanja, in vseživljenjske priprave na Veliko noč.
Papež Frančišek je lani na prvo postno nedeljo med drugim povedal, da je
postni čas sicer čas pokore, vendar to ni neki žalostni čas, obdobje žalovanja in žalosti, temveč je čas vesele zavzetosti za osvobajanje od naše sebičnosti, od starega človeka, ki je v nas, da bi se prenovili v milosti prejetega krsta. Samo Bog nam lahko da resnično veselje in srečo in je nesmiselno izgubljati čas z iskanjem sreče drugje, v bogastvu, v užitkih, v oblasti, v karieri in podobnem. (Vir)
Tako sva midva s poroko pokazala svojo zavezanost, da si bova vseskozi zavzeto prizadevala, se pripravljala na »vstajenje«. Vstajenje najinega odnosa in vstajenje Njega med nama.
Vstajenje v zakonu pomeni (na)učiti se brezpogojno ljubiti, kakor nas ljubi On. Pomeni postaviti potrebe partnerja pred lastne potrebe. Pomeni najprej umreti v sebi (se posloviti od starega človeka) in za tem »vstati« za sozakonca (se prenoviti v milosti prejetega krsta in svetega zakona).
Poroka je najina zavezanost k spreobrnjenju, da bova vedno bolj pozorno sledila Gospodu
Vstajenje ali Velika noč pa simbolizira vsak najin uspešen korak proti boljšemu odnosu, vsak uspešen najin skupen korak proti Njemu.
To stalno prepletanje »posta« in »vstajenja« v najinem zakonu, pa bo postalo dokončno šele, ko se bova nekoč oba združila z najinim skupnim vstalim Gospodom.
Hvaležna sva za Jezusov zgled umiranja – umiranja v sebi za so-zakonca;
Hvaležna sva za vse male/tuzemske »Velike noči« najinega svetega zakona, ki sva jih lahko milostno deležna.
Avtor: Tomaž Munih
Foto: Unsplash
