Ljudje smo bitja odnosov, čeprav nam možem včasih povsem paše kdaj biti tudi povsem samotarski – da v miru »sprocesiramo« kakšen del dneva, kakšen zapleten odnos, kakšen zahteven projekt itd. Tiste bolj tehnično-organizacijske teme možje pogostokrat predebatiramo tudi med seboj … Ko pa pogovor, če sploh, pripelje na bolj občutljive teme (zakonski odnos, intima, vera, denar idr.), se nam debata največkrat ustavi.
Med postavljanjem pašnika
Ne dolgo nazaj me je družinski prijatelj poprosil za pomoč pri kmečkih opravilih – točneje, da bi mu pomagal postavljati pašnik. V takšni družbi oz. »mehurčku« res ni problema odpreti kakršne koli teme.
Poleg mene pa je povabil tudi nekatere domače in soseda … sama moška družba. Presenečen sem bil, da smo si upali, med delom seveda, debatirati tudi o veri, krščanskem pogledu na življenje ipd. Naša medsebojna odprtost me je res presenetila, hkrati pa sem bil tudi hvaležen, da še obstajajo možje v širšem okolju, kjer nam ni nerodno spregovoriti o svojem (tj. moškem) doživljanju, pogledih … Biserov res ne gre metati svinjam (prim. Matej 6,7).
Krona našega podeljevanja tistega dne pa je bila skupna molitev. Nedaleč stran je namreč zvon naznanil poldan. Ustavili smo se, si po stari navadi oz. v znamenje ponižnosti sneli pokrivala, ter zmolili »angel Gospodov«. Vauuu … ostal sem brez besed! Še so možje pod soncem, uresničevalci vere, ki se ustavijo pred Gospodom (prim. Jakob 1,22).
Pa da ne bo pomote – kmečko delo je bilo, kljub našemu pogovoru, v celoti narejeno (oz. je bilo po besedah prijatelja narejeno več, kot si je sploh zamislil).
Med jutranjo rekreacijo
Očetje majhnih otrok vemo, da si je čas zase »najlažje« vzeti zgodaj zjutraj ali pa pozno zvečer – takrat gre najmanj na škodo družine ☺. S prijatelji (mladimi očki) se tako večkrat dogovorimo za jutranji »giro« po okoliških poteh oz. hribih.
To je blagoslovljen čas, v katerem si možje res napolnimo »baterije« (telesne in predvsem duhovne). Spoznavamo, da potrebujemo eden drugega, da se moramo podpirati pri tej vse prej kot enostavni vlogi očetovstva, vlogi zakonskega moža ter še številnih drugih vlogah v družbi. V takšnem (varnem, zaupljivem) okolju ni težko odpreti moške duše, se v določeni meri razgaliti, pokazati svoje šibkosti … brez strahu zlorabe.
Bogu hvala za takšne može
In ko se možje, obogateni eden od drugega, še pred zajtrkom vrnemo k našim družinam imamo občutek, da smo za tisti dan že nekaj naredili. Pa ne samo zase, ampak predvsem za naše medsebojne odnose.
Verjamem, da je podobnih pričevanj še veliko. Bogu hvala za takšne može (samske ali poročene), bratovščine, skupnosti, med katerimi še veje Božji Duh.
Dandanes je res ključnega pomena graditi občestva, v katerih lahko eden drugemu pričujemo, se spodbujamo in gojimo vrednote, za katere je vredno živeti in jih prenašati naprej.
