Prva stvar, ki te pri njem prevzame, sploh nista njegova teorija in nauk. So trije fantje, ki ob prihodu strmijo skozi okno v dolino – prvič v življenju so namreč v Evropi. Giff Lasta je v ponedeljek zvečer, 25. maja, v Brestanico prišel z ženo Ashley in tremi od svojih štirih sinov. Je Američan, anglikanec, po poklicu programski inženir, predvsem pa mož in oče. In kar je za naše delo najpomembnejše: človek, ki je sam dolga leta hodil po poti, o kateri zdaj govori drugim.
Sedla sva pred kamere in se pogovarjala o njegovi knjigi Pot mladeničev z dekleti, ki v Sloveniji presenetljivo hitro nagovarja može in mladeniče. A pogovor je kmalu segel veliko globlje od samih knjižnih strani.
Iniciacijski obred sodobnega moškega
Začel je pri sebi, brez olepševanja. Njegova pot se je začela z odvisnostjo od pornografije, ki je dolga leta ni zmogel premagati – tudi v prvih petnajstih letih zakona ne. Preobrat se je zgodil, ko mu je nekdo ponudil drugačen pogled na to bitko. Opuščanje pornografije je namreč imenoval »iniciacijski obred sodobnega moškega«. Naši predniki so obrede prehoda poznali in jih živeli; mi smo jih izgubili, zato se danes upravičeno sprašujemo, kje je sploh tista točka, na kateri fant postane mož. Giff pravi, da prav ta odločitev od moškega zahteva, da razvije vse tiste moške kreposti, ki bi sicer ostale skrite in nerazvite. Sam jih je začel razvijati šele pri sedemintridesetih – in takrat prvič začutil, da iz dečka končno prehaja v moža.
Najbolj me je premaknilo to, kako gleda na to moško silo. Pornografija je po njegovem v veliki meri greh opustitve: vzameš ogenj – svojo moško virilnost, ki ti jo je dal Bog – in ga zapraviš za nekaj nekoristnega, namesto da bi ga vložil v življenje. Kot talent, zakopan v zemljo. Šele ko je nehal z odvisnostjo, je ostal brez te »tolažilne dude«, kot se je izrazil. Takrat je prvič zares začutil vso bolečino svojega zakona – in spoznal, da takega zakona noče več.
Reši ta problem
Povedal je nekaj, ob čemer se je marsikdo v dvorani prepoznal. Eden od piscev, ki so takrat vplivali nanj, opisuje zakon, ki drsi navzdol – mož je osamljen, čuti poželenje, a žena ga ne privlači, zaradi te frustracije postaja razdražljiv in spirala se vrti naprej. Ta avtor je tudi napisal: če si moški, moraš ti rešiti ta problem. Žena se ne more prisiliti, da si te bo želela; lahko se prisili, da vseeno privoli. In takrat boš vedel, da te v resnici noče, čeprav sta skupaj.
Če to počneš, boš v globini srca vsakič malo umrl v sebi. Lahko pa se odločiš, da boš boljši mož. Ni potrebo, da zaradi nje, ampak zaradi sebe. In če to storiš, lahko v njej vzbudiš poželenje.
Giff je priznal, da ga je to zadelo naravnost v srce, kajti vsa leta je krivil ženo. In vendar – to je ključ – je v isti sapi začutil svobodo. Če je žoga na njegovi strani, ni nemočen. Lahko nekaj stori. To dvoje, graja in svoboda hkrati, je tisto, česar v naših programih pogosto ne znamo povezati. Možem je veliko lažje reči, naj ženi ukažejo spoštovanje – ali naj to namesto njih stori župnik, skupnost, kdorkoli razen njih samih. Prevzeti odgovornost je težje. A osvobaja samo to.
Moj fotelj
Da to ni teorija, je pokazal z zgodbo, ki si jo bomo najbrž najdlje zapomnili. Njegova žena je na novem stolu zagledala drobne ličinke in se prestrašila, da so to stenice; začela je trgati posteljnino z vseh postelj. Giff je naredil natanko to, kar je počel vsa leta – pomislil je, da spet dela dramo iz nič, in se umaknil v svoj fotelj. Takrat se mu je v glavi prikazal prizor iz starih Zvezdnih stez: prvi častnik prihiti h kapitanu z grozljivo novico, kapitan pa le zamahne z roko, da je prvi častnik spet živčen, in se umakne v kabino. Zasmejal se je sam sebi, ker je videl, da počne točno to.
Vstal je, odnesel stol na verando, s svetilko preveril, da niso stenice, in ženi mirno povedal, da ji ni treba skrbeti in da bo on to uredil. Tisti večer nista bila intimna na način, kot si je sprva želel. Dobil je nekaj večjega – žena je položila glavo na njegove prsi in po mnogih letih je spet začutil njeno bližino.
Možje, smo prepoznali svoje “fotelje”?
“Kar daj, povej mi vse”
Eden njegovih bolj nenavadnih in zame najbolj svežih poudarkov je bil ta. Možje se v medsebojnem pogovoru pogosto strinjamo, da naj žena neha »težiti«, naj malo zapre usta in spozna, da se mož trudi po najboljših močeh. Giff svetuje skoraj nasprotno. Mož, ki je dovolj trden, lahko ženini čustvenosti, njenim ugovorom in celo njenemu preizkušanju reče: kar daj, povej mi vse. Ne, ker bi užival v prepiru, ampak ker zmore zdržati – ker se tiste roke, na katere se ona naslanja, ne bodo zlomile. Ko ženske nenehno priganjamo, naj zadržujejo udarce, jih s tem silimo, da pridušijo svoj ogenj, in s tem ohladimo zakon sam. Izgubi se tisti živahni ples, ko te ona »bocne«, ti pa ji vrneš z mirnostjo. To ni dovoljenje za nespoštljivost; je sprejemanje žene v njeni polni živosti, ne le v njeni ubogljivosti. Povedano katoliško: njeno dostojanstvo ni v tem, da utihne, ampak da sme biti v celoti takšna, kot je.
Poklon, zavit v očitek
Najgloblje me je ganil del o tem, kaj se zgodi, ko se mož zares spremeni. Giffova žena mu sprva ni verjela; mislila je, da je to le muha enodnevnica. Ko pa je videla, da sprememba drži, se je razjezila. Pogledala ga je in rekla: »Torej si zmogel biti takšen – pa si mi dal petnajst let slabše verzije sebe! Hočem vračilo. Hočem tistih petnajst let nazaj!« Giff je to poimenoval poklon, zavit v očitek. To ni znamenje, da je mož znova zgrešil; to je njena potrditev, da je sprememba resnična, izrečena skozi žalost za vsemi leti, ko ga ni bilo. In moža je v tem trenutku treba podpreti, da ne sklene, da se dobro vedenje pač ne splača, in se ne vrne na staro. Treba mu je reči: mirno naprej. Naredi prostor za njeno žalost in ostani. To v svojih skupinah srečujemo nenehno.
Dostojanstvo želje
Pod vsem tem teče ena sama misel, ki jo je poimenoval dostojanstvo želje. Ko je opuščal pornografijo, je popisal vse občutke, ki jih je iskal v spolnosti, in se vprašal: kaj če bi te iste občutke z vsem srcem iskal v celotnem življenju – v delu, doma, v odnosu z otroki, v veri? Bolj ko je to sliko izrisoval, bolj je videl, da je to življenje, ki ga hoče, ne glede na to, ali bo v njem tudi spolnost, ki si jo je tako želel. In ker je v stvarstvo vpisana evangeljska ironija – kdor hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil, in kdor ga izgubi, ga bo ohranil – se na koncu zgodi prav tisto, čemur se je bil pripravljen odpovedati: ko usmeri moško silo v svoj poklic in v služenje, spolnost pride zraven sama po sebi. Ljubi življenje, je rekel, da boš lahko bolje ljubil ženo. Nekje vmes je dodal stavek, ob katerem sva se oba nasmehnila in si ga bom zapomnil: midva sva pravzaprav prodajalca – prodajava izdelek, ki mu je ime ljubezen. Boljšega si ne bi mogla želeti.
Dva glasova
Giff ni katoličan, je anglikanec. In vendar je marsikaj povedal iz globokega spoštovanja do telesa – da Bog deluje skozi telesno in da pot ni v tem, da bi se telesa otresli, ampak da bi v njem bolj v polnosti prebivali. Ko je to govoril, sem mislil na Christopherja Westa, ki čez nekaj dni prihaja v Slovenijo in o teh istih rečeh govori z bolj teoretične strani. Zdelo se mi je, da isto resnico poslušam z dveh strani – eden jo razlaga bolj s teološkega vidika, drugi pa iz vsakdanjega življenja.
Vprašanje, ki ostaja
Vprašanje, ki ga pri DiŽ-u nosimo naprej, ni, ali ima Giff prav. Vprašanje je, kaj od tega ostane v torek zjutraj, ko ni več kamer in dvorane, ampak so tu ista kuhinja, ista žena in isti nerešeni prepir od prejšnjega tedna.
Giff je naslednji dan odpotoval naprej. Kar je povedal, zveni lepo in prav. Pa vendar doma lahko ostanemo natanko isti. Zato se po tistem večeru ne sprašujem, ali je bilo sporočilo močno. Sprašujem se, koliko nas bo čez pol leta res živelo drugače …
Foto: arhiv DiŽ
