Prejeli smo odziv bralke, ki ga objavljamo z njenim dovoljenjem:
Ob branju Robertovega zapisa sem v njem videla obdobje najinega zakona. In na žalost tudi zakon mojih staršev. K temu, da napišem svojo/najino izkušnjo, me je spodbudila misel: »Povej naprej.«
V Robertovi zgodbi sem našla najino zgodbo
Torej, če začnem na začetku, v svoji primarni družini. Mama je bila vedno »šef«, oče v ozadju brez ženinega spoštovanja. To se ti v otroštvu zdi normalen zakon.
Čeprav priznam, da najin odnos z mamo, se mi že nekje od 10 leta ni zdel več normalen. Vedno me je kritizirala, se jezila name in nikoli nisem bila dovolj dobra zanjo. To je seveda imelo posledice in zrasla sem v sramežljivo, nezaupljivo dekle, ki je mislilo, da ni dobro, da ni vredno.
Zakaj o tem pišem? Ker vem, da je vse to vplivalo na moj odnos do moža.
Z možem sva poročena malo več kot 26 let. Večkrat pomislim, da če bi na začetku te poti imela toliko vedenja o odnosih, o razlikah med moško in žensko naravo, o moških in ženskih potrebah, bi najin zakon zaobšel grenki del. Vendar ni bilo tako.
Prevzela sem vlogo “šefa” kot moja mama
V začetnih letih zakona, ko so začeli prihajati otroci (5), sem sama povsem prevzela vlogo »šefa«. Kot moja mama. Tudi moža sem večkrat obravnavala kot še enega otroka. Priznam, da ga nisem spoštovala, kot bi ga morala. In kot Robertova žena sem hrepenela po odločnem možu, ki se veliko pogovarja. On pa se je umikal, saj se ni počutil varnega in sprejeta, da bi se približal in odprl.
To je trajalo kar nekaj let, preden je Gospod posegel vmes in naju začel voditi po Njegovi poti. Že ko so bili otroci majhni, sva šla na duhovne vaje za družine. Tistih 11 let, kolikor smo hodili, je On počasi in vztrajno trkal in čakal pred vrati mojega srca. In končno se me je dotaknil in doživela sem Njegovo bližino. In tako počasi, ko je On hodil z menoj, sem se začela spreminjati. V tem času sva se vključila v zakonsko skupino. Tam so se meni začele odpirati oči. Mož mi je povedal kako se je počuti ob meni, ko sem bila »šef« in zakaj se je umikal.
Takrat sem si neskončno želela, da bi čas zavrtela nazaj. Presunilo me je, ko sem spoznala koliko bolečine sem prizadejala možu.
Možu sem se opravičila in sklenila, da moram spremeniti sebe. Morala sem slišati, kaj delam narobe, kako se on počuti, zakaj se zapira, da sem lahko sprejela odločitev za to, da se spremenim. Težko je spremeniti sebe, svoje navade in vzorce. Vendar počasi in vztrajno napredujem.
Še po 50 letih zakona moža obravnava kot otroka
K temu me je spodbudil tudi zakon mojih staršev. Živita eden mimo drugega, mama ponižuje očeta pred drugimi in ga obravnava kot otroka. Še sedaj po 50+ letih v zakonu.
Odprle so se mi oči in v zavedanju, da nočem odnosa staršev prenesti v svoj zakon, sem šla po poti »spremeni sebe«. Zavdam se, da je za vsa ta moja spoznanja zaslužen Gospod, ki me spremlja na tej poti. Neskončno sem hvaležna tudi možu, ker me ljubi in ne obupa. Zahvala gre tudi DiŽ-u, ki nama je pomagal in nama še pomaga pri rasti najinega odnosa. Letos sva se odločila za DiŽ-evo adventno akcijo in HVALA tudi za to. Koliko skupnih trenutkov in globokih pogovor nama je prinesla.
Če za konec pomislim, kakšen nasvet dati Robertu
Nočem, da bi moj zapis imel prizvok »Žena je kriva za vse. Saj sem vedel.« Ni vse tako črno-belo in v zakonu sva vedno MIDVA oz. smo TRIJE. To je moja izkušnja. Moj mož bi zapisal lahko njegov pogled.
Robert, kar je meni najbolj pomagalo, je bilo to, da mi je mož zaupal svoje občutke, svoje razloge umika, kaj je tisto, kar je pogrešal. Poskusi svoji ženi povedati, da te boli in če prav ne gre, ji napiši pismo. Povej ji, kako boli, ko slišiš: »Bodi tiho.«
Zaupaj v Gospoda in se mu izročaj.
Vas zanima tudi članek, na katerega se nanaša ta odziv? Kliknite tukaj!
Foto: Canva
Bravo, to je to. Odlično napisano!