»Žena pravi, da sem preveč tiho. V bistvu pa me noče poslušati«

Takole piše naš bralec:

Berem vaše članke in vsi po vrsti pišete pogovor, pogovor, pogovor. Se strinjam, da bi to lahko bila rešitev. Kako pa se pogovarjati z ženo, ki ne želi pogovora – dialoga, izmenjave mnenj, ampak samo kimanje, strinjanje in pritrjevanje? In če tega ne dobi, je užaljena, se dere in se noče več pogovarjati. Ko ji razlagam, v čem vidim problem, kar ji ni po volji, dobim nazaj: »Bodi tiho.« In sem tiho. Že 19 let! A mi tudi to očita. Da se nočem pogovarjati. V bistvu pa je ona tista, ki me noče poslušati. Ki bi rada, da govorim samo tisto, kar ji paše. Ker če povem svoje mnenje in se žena z njim ne strinja, bo samo prepir. Ona že vse ve in odgovarja, še preden uspem dokončati prvi stavek svojega argumenta. Ko se to ponavlja nekaj časa, je bolje kar takoj odnehati, ker nima nobenega smisla. (Robert)

Benjamin Siter odgovarja:

Dragi Robert, močno sočustvujem z vami, ko prebiram vaš komentar, ker sem takšne trenutke nemoči ob ženinem ponavljajočem se sitnarjenju že marsikdaj doživel. Tako enkratno ste ubesedili težavo, s katero se vsaj v kakšnem obdobju odnosa srečujemo vsi moški. Če svojim ženam želimo povedati, kaj si mislimo, niso zadovoljne, če smo tiho, jim tudi ni prav.

Zdi se, da je našim ženam nemogoče ustreči. In popolnoma prav imate! Nemogoče je, ker to v tej situaciji sploh ni naloga moža, niti ni nekaj, kar si naše žene v resnici želijo in potrebujejo od nas.

Žena v možu išče varnost ne zgolj zase, pač pa tudi za svoje otroke

Če pomislimo na sto tisoče let človeške zgodovine, je to zelo smiselno. Moški je imel možnost »narediti otroka« in oditi proč. Ženska je morala s tem otrokom ostati in preživeti. Zato je od svojega moškega pričakovala varnost in nekatere temeljne sposobnosti, da bo njej in otroku zagotovil preživetje.

In ko sem pomislil, da gotovo mora obstajati razlog za to, da žene svojim možem tako »rade« sitnarijo, najedajo, težijo, sem svoj fokus obrnil s simptoma (kar tečnarjenje je), na to, kaj bi lahko bil dejanski problem. Tako sem ugotovil, da je moja žena pravzaprav odličen senzor, ki me opozarja, da je treba nekaj spremeniti. Njeno primarno področje (za kar jo je Bog ustvaril), so odnosi. Žene veliko bolje od nas mož prepoznajo pomembnost tega področja in bolje vidijo, kam vodijo naše prezaposlenosti, neukvarjanje z bistvenim,  naša sebičnost … To vlogo jim je treba priznati. In to je morda za moškega najtežji del.

---

Je od nje odvisno naše dobro počutje in občutek lastne vrednosti?

Možje pa se hitro ujamemo v past, da se za svoj občutek dobrega počutja obračamo k svojim ženam in k njihovemu valovitemu čustvovanju. Če se žena dobro počuti, se tudi mi dobro počutimo. Težava je (in to nam žena pošteno zameri), da smo ženo s tem postavili na piedestal. Pre-ustvarili smo jo v malika. Naredili smo jo za tisto, od katere je odvisno naše dobro počutje in občutek lastne vrednosti.

Mož, ki se prepira z ženo, največkrat želi od nje dobiti priznanje. Priznanje za dobro opravljeno delo, priznanje, da je dober mož, skrben oče, ali zgolj priznanje, da ima prav. Misli, da bi s tem žena potrdila njegovo vrednost. A žena ve, da ni zmožna nositi tolikšne teže. Žena ni bog, ki bi možu dala potrdilo, da je dober. Bog je to že storil za vse nas s tem, ko nas je ustvaril in je rekel: »Glej, bilo je zelo dobro!« (1 Mojzes 1,31)

Zato ona besni in je slabe volje. Običajno se moški ali popolnoma umakne ali pa eksplodira nazaj.

Tudi jaz sem mislil, da bo pogovor rešil težavo

Spominjam se obdobja pred nekaj leti, ko so bili otroci še majhni. Zdelo se mi je, da mi žena sitnari dan za dnem. Tudi jaz sem mislil, da bo pogovor rešil težavo, pa sem tako kot vi ugotovil, da ni bilo veliko bolje. Res sem želel s pametnimi nasveti reševati njene ali najine težave, ona pa je želela, da resnično kaj spremenim – na sebi. Bolj kot besede in to, kar ženi skušam razložiti, kot ste napisali, bi ona rada videla otipljive, zaznavne spremembe v odnosu.

Spoznavam, da je bila to faza v najinem odnosu, ki sva jo, hvala Bogu, prerasla, ker sem se resno lotil dela na sebi – sprememb, ki si jih je želela tudi moja žena, pa ni vedela, kako drugače kot s sitnarjenjem bi mi to povedala.

Če nisem dovolj trden, bo žena …

Če pričakujemo, da bo žena naš vir identitete, se avtomatsko postavimo v podrejen položaj in njo v položaj tistega, ki mora vse obvladati. Ona želi moža, ki ima za svoj življenjski princip nekaj trdnejšega kot je ona.

Globoko v sebi se zaveda, da je nestabilna v svojem čustvovanju in da nikakor ne more biti tisti temelj, na katerega bi se mož lahko zanesel in bil od njega odvisen. Če ji mož ne zagotavlja varnosti, ki jo potrebuje, potem je to zanjo ne-varna situacija. Možje moramo torej svojo identiteto trdno zakoreniniti v nekom drugem. In ta skala je lahko le Bog in naš odnos z njim.

Žena bi rada, da bi bil mož trdna skala, na katero se ona lahko zanese. Njeno sitnarjenje je bodisi opozarjanje na to, kar kot mož ne vidim, da moram spremeniti, bodisi preverjanje, če sem kot mož dovolj trden. Če nisem dovolj trden v svoji identiteti, če ne vem, kdo v resnici sem, če nimam trdnih življenjskih načel, principov, ki izhajajo iz moje ukoreninjenosti v odnosu z Bogom, potem bo žena to skušala »izbezati« iz mene, da bi si pridobila varnost.

---

Ni še obupala!

Naj vas potolažim, dragi Robert, da je sitnarjenje žene dober znak tega, da ji ni vseeno – ne za vas, ne za vajin odnos. Je znak, da še ni obupala nad situacijo. In je vsekakor mnogo bolje kot ženska, ki nad »copatastim« moškim pridobi toliko moči, da ji ni treba reči ničesar več – samo malo grdo pogleda, pa se možak že umakne. Ženino sitnarjenje je vedno – na tisoč in en način – iteracija enega in istega vprašanja:

»Me imaš rad? Boš zdržal z menoj, tudi če sem še tako sitna?«

S tem testom bi žene rade videle, če se jim možje upamo bolj približati, ne manj – bolj! Če jih imamo tako radi, da bi »dali svoje življenje« zanje, in vsaka sprememba, ki jo naredimo na sebi, je dajanje življenja za drugega. Če se ne ustrašimo njihovih groznih izbruhov, ampak imamo v sebi moč, da zdržimo ob njih in vztrajamo do konca.

Problem je, da se ob takšnih ponavljajočih se težavah sčasoma ujamemo v notranje monologe, ki gredo v smer »kako je ta druga oseba grozna«, manj pa v smer – kaj lahko pri tem naredim?

Kaj je temeljni vzrok za ženino tečnarjenje? Katere stvari – ki jih morda ne vidim, pa v resnici motijo tudi mene – moram urediti? Ne spraviti v red ženo, ne zmagati v konfliktu, ampak pri sebi odpravljati vse, kar me postavlja v podrejeni položaj do žene, in začeti spoznavati in izvrševati tisto, kar Bog (ne žena!) pričakuje od mene. Ker to je v končni fazi tudi tisto, kar si žena v resnici želi in nam s svojim teženjem bolj ali manj spoštljivo sporoča.

Ne zato, ker bi mi žena tako ukazala, ampak ker si sam želim nekaj spremeniti

Najprej, dragi Robert, si je treba ponižno priznati, da možje nismo popolni in da je vedno kaj, kar bi lahko izboljšali na sebi. A ko govorim o spremembah v življenju, ne govorim o tem, da bi mož moral narediti točno to, kar mu ukaže žena. Čeprav gre lahko na videz za isto stvar.

Prava sprememba v življenju se lahko zgodi le z lastno močno željo. Gre za mojo svobodno odločitev zanjo, ne prisilo nekoga drugega. Kot je dejal Jezus pred svojo smrtjo: »Zato me Oče ljubi, ker dam svoje življenje, da ga spet prejmem. Nihče mi ga ne jemlje, ampak ga dajem sam od sebe. Oblast imam, da ga dam, in oblast imam, da ga spet prejmem.« (Janez 10,17-18)

To je moška drža. Imeti oblast nad sabo in svojimi odločitvami. Ne zato, ker bi mi žena tako ukazala, ampak ker si sam želim nekaj spremeniti.

Spoznal sem, da je pogovor vendarle pomemben, zato da kot kompetenten moški ženi ljubeče omogočim, da skozenj sprocesira svoj notranji svet. Vendar ob tem nisem tako negotov, da bi kot njen »odrešenik« iskal njeno potrditev, in ji lažje pustim, da sama pride do odgovorov, kar ona dojame kot pristno dejanje ljubezni.

Za konec še misel iz knjige Moč slavljenja, ki pravi, naj Boga slavim za ženo v svojem življenju, kakršnakoli že je. S tem njenega početja ne odobravam, se ji ne podrejam. Samo priznavam Bogu, da je On Gospodar vsega, tudi najinega odnosa, in da verujem, da lahko On spremeni še tako zapleteno situacijo.

---

Vprašanje in odgovor sta bila prvotno objavljena v reviji Družina in Življenje.
Foto: Canva