“Nimava vedno istih pogledov, imava pa isti cilj”

, , , ,

Srčkana dveletnica je naju z možem pričakala na vratih in nama ponudila majčkene copatke. Sledi topel objem Simone in Jana Janžekovič. Človek ob takšnem sprejemu v njunem svetlem domu izgubi občutek, da je zunaj mračno in megleno popoldne. Ob kavici, pijači in spremljajočem otroškem živžavu je sledil prijeten pogovor:

Simona in Jan, nam lahko najprej predstavita svojo družino?

Jan: Imava 6 otrok. Najstarejši Tim je star 12 let, Jon bo star 10 let, Izak ima 7 let, Tobija 5 let, edina punca, Tamara, je stara 3 leta in najmlajši Rok bo marca dopolnil 2 leti (posodobljeno 2023, op.ur.). Najprej smo s prvim otrokom živeli v študentskem domu v Ljubljani. Pred rojstvom drugega otroka decembra 2013 pa smo se preselili v stanovanje v Ivančno Gorico, ker so bila stanovanja v Ljubljani predraga. Tu sicer nisva nikogar poznala, všeč pa nama je bila lokacija in hitro smo se vključili v okolje. Lani pa smo se preselili v hišo prav tako v Ivančni Gorici.

Kako se je začela vajina skupna zgodba, kje sta se spoznala?

Jan: Jaz prihajam s Ptuja, Simona iz Ribnice, najina zgodba pa se je začela v Ljubljani v študentskem domu.

Simona: S kolegico sva šli prat perilo in nama je nekdo zasedel pralnico. Ker se je to že večkrat zgodilo, sva se odločili, da bova počakali, da ugotoviva, kdo je to. Prišel je fant, naju povabil na študentsko zabavo, na kateri sem spoznala Jana. Z zabave nisem mogla, ker mi je fant moje cimre zasedel mesto v sobi. Tako sva z Janom dolgo klepetala. In poletele so iskrice …

Jan: Leta 2011 sva dobila prvega otroka – Tima, eno leto kasneje pa sva se poročila, tako da sva letos imela že 10. obletnico poroke. S Timom smo potem živeli v študentskem domu še dve leti. Bilo nas je kar nekaj študentskih družin in spomini na tisti čas so zelo lepi. V študentskem domu je bil tudi vrtec, tako da sva midva lahko študirala in ob študiju delala.

Simona: Jaz sem bila v tretjem letniku faksa, ko sem rodila. Bilo je kar pestro. Na srečo je takrat v istem študentskem domu živel tudi Janov brat, ki nama je veliko pomagal z varstvom, včasih pa sem malega vzela tudi kar s seboj na predavanja.

Za naju je bila to dobra vaja v organizaciji.


Se vama zdi prednost, da sta se mlada poročila?

Simona: Jaz bi se zdaj še prej.

Jan: Prej se nisva dosti pogovarjala o poroki, ko pa sva izvedela, da je Simona noseča, nisva želela hiteti, dala pa sva poroko v plan. Da sva mlada imela otroke in se poročila, vidiva sedaj kot veliko prednost.

Simona: Mene je takrat zelo zaznamovala ločitev dveh znancev. Žena je zaradi poroke med nosečnostjo kasneje dosegla ničnost zakona. Midva sva se med mojo nosečnostjo zaročila, poročiti pa se nisem hotela noseča.

Želela sem se poročiti zares, ne tako, da imaš v rokavu še kakršno koli rezervo.

Iz kakšnih družin pa izhajata?

 Simona: Pri nas je bilo 5 otrok. En fant in štiri punce. Živeli smo skupaj še s starimi starši. Ko sem srečala Jana, mi je bilo malo nerodno povedati, koliko nas je v družini. V večini primerov je, ko sem povedala, da nas je pet, sledilo vprašanje: »A toliko?« Ko pa sem srečala Jana, je ta rekel: »A samo?«

Jan: Če so se ljudje že pri Simoni čudili, ko je povedala, da jih je pet, si lahko mislite, kako je šele bilo, ko sem jaz povedal, da nas je enajst. Pri nas je bilo osem fantov in tri punce. Je prevladovala moška populacija.

Sta potemtakem tudi vidva že v začetku načrtovala tako veliko družino?

Simona: Prvič sva se o tem začela pogovarjati, ko sva hodila k duhovniku Vitalu Vidru na pripravo na zakon. Tam je bila tudi tema o otrocih. Jaz sem imela željo imeti štiri ali pet otrok. Takrat sem bolj za šalo kot zares rekla: trije otroci so nama premalo, potem bova klasična družina. Sva rekla, da to ni dovolj niti za en velik avto. Če imaš torej avto za sedem oseb, se ti potem splača imeti pet otrok. Takrat nisva predvidevala, da bova morala imeti celo kombi, ker imava zdaj šest otrok. Je pa zdaj še eno prosto mesto. 🙂

Jan: Oba sva si želela več otrok, nisva pa tega jemala kot nek projekt ali načrtovala kaj posebej. Vsakega otroka sva sprejela kot Božji dar. Priznam pa, da si nisem predstavljal, da jih bova imela toliko. Sam sem imel v mislih tri, morda štiri.

Simona: Bog pa je zračunal, da je najbolje 6. 🙂

Kako na to vajino odločitev za veliko družino gleda okolica?

Simona: V okolici smo tri družine s šestimi otroki. Nekaj jih je s petimi, nekaj s štirimi. Ena družina jih ima celo sedem. Tako da ne izstopamo preveč. Nas je veliko mladih družin. Tudi na splošno smo v šoli in v kraju zelo lepo sprejeti. Bog naju je res poslal v popolnoma pravi kraj. Naključno sva prišla sem, nikogar nisva prej poznala. Kasneje, ko sva razmišljala o novogradnji, sva sicer gledala tudi drugje, vendar sva ugotovila, da iz tega kraja preprosto ne moreva več. Imava krog ljudi, tudi prijateljev iz zakonskih skupin, s katerimi si stojimo ob strani, ko se potrebujemo. Tudi v času korone se je izkazalo, kako dragoceno je to. Ko smo na primer v začetku leta zboleli za covidom, so nam ti prijatelji nosili hrano oz. že pripravljena kosila in hodili v trgovino, za kar smo jim zelo hvaležni.

Jan: Ni se bilo težko vključiti v družbo tudi zato, ker nas je tukaj mnogo priseljencev in ni zaprtih skupin. Smo vsi nekako na istem in potrebujemo drug drugega. Včasih za prevoz, drugič za varstvo … Smo pa kot velika družina zelo lepo sprejeti. Tu pa tam se najde kakšna izjema, drugače pa vsi pozitivno gledajo na to. Sprašujejo pa velikokrat, kako nama uspeva vse urediti pri šestih otrocih. Pa jim poveva, da nama velikokrat ne uspeva, da je pogosto kaos, a nekako z Božjo pomočjo »rinemo« naprej.


Simona in Jan, kaj sta po poklicu? Simona, predvidevam, da si ti ostala doma?

Jan: Jaz sem doštudiral geografijo; najprej sem delal na turistični agenciji, potem pa sem šel v računalniško podjetje, kjer sedaj skrbim za marketing. Na srečo delam večinoma od doma, tako da prihranim veliko časa, ki bi ga porabil za vožnjo, in lahko več pomagam ženi ter smo tudi več skupaj z otroki. Organiziram pa tudi jadranja – to imam za hobi, kolikor mi čas dopušča, vendar bolj v jesenskem in spomladanskem času.

Simona: Jaz sem profesorica biologije in gospodinjstva. Med študijem sem delala kot vodička v živalskem in botaničnem vrtu, po rojstvu Izaka pa sem ostala doma z otroki. Ko sva videla, kako to dobro vpliva na otroke in na našo družino, nisva več razmišljala o moji službi, dokler so otroci majhni. To je res doprineslo k eni umirjenosti. Prej sva bila malo skupaj zaradi številnih hobijev in obveznosti. Sva si samo še podajala otroke in ključe od avta. Včasih sva se videla samo na vratih in to se je zelo poznalo na otrocih. Nikoli nama ni bilo žal, da sva si tako organizirala življenje. Otroci so doma z menoj, v vrtec jih dava eno leto pred šolo, da se spoznajo z vrstniki.

Kaj vama je v zakonu najtežje?

Jan: Pri meni je bila na začetku najtežja komunikacija – pogovor. Na začetku sva se pogovarjala bolj o dejstvih in kaj je kdo počel, kam kdo gre, kdaj … Z vstopom v zakonsko pa sva spoznala, da se morava pogovarjati tudi o globljih stvareh, kot so čustva, vera … Da se s tem poveča zaupanje in se midva še bolj zbližava.

Vsak od naju je prinesel s seboj v zakon tudi svoj »nahrbtnik« iz primarnih družin. Ponavljaš neke stvari in delaš tisto, za kar si rekel, da ne boš nikoli. Sicer pa je za naju največji izziv vzgoja otrok, ker nimava vedno istih pogledov. Imava pa isti cilj: da bi bili otroci pošteni in da jim privzgojiva krščanske vrednote.

Pa imava vseeno kar težave in izzive. Upirajo se na primer iti k maši, k verouku … In me to velikokrat vrže iz tira ali pa sem razočaran, ker ni tako, kot bi si jaz želel oz. kot sem pričakoval.

Simona: Zato je tako »fajn« pri zakonskih skupinah slišati, da imamo pri tem vsi podobne težave.

Ko vaju opazujemo od daleč, imamo vtis, da sta vedno nasmejana, da vama energije ne zmanjka. Verjetno pa sta se tudi vidva soočila s kakšno preizkušnjo?

Jan: Videz včasih vara. 🙂 Največ je takšnih sprotnih težav zaradi otrok, bolezni, vzgoje, vsakodnevnih konfliktov med nama (zaradi utrujenosti in najine nemoči). Sva »normalna« zakonca, velikokrat se skregava, a se sedaj že znava tudi hitro pogovoriti in pobotati. Pri tem nama je pomagala zakonska skupina, kjer sva se to naučila oz. se še vedno učiva.

Simona: Bila pa je tudi preizkušnja, ki nama je zelo spremenila življenje. Takrat sem hodila še v službo. Izak, takrat 6-mesečni dojenček, je zbolel za oslovskim kašljem. Njegovo življenje je bilo na nitki. Nisva vedela, kako in kaj bo z njim. Bila sva v bolnici. Izgubil je 20 % svoje teže, nehal je rasti. Bilo je zelo kritično. Potem so sledili bronhiolitisi. Dobil ga je ob vsakem najmanjšem prehladu. Vedno je potreboval kisik, tako da sva bila dva meseca s prekinitvami v bolnici. Z Janom sva se občasno čez noč zamenjala, da sem se jaz vsaj malo odpočila.

Tri tedne je bilo zelo hudo. Zdravnica je rekla, da so dnevi, ki so ključni. Vse se je slabšalo. Imel je vedno več napadov, ki so se ponavljali na deset minut, in ga je bilo potrebno dvigati, da se ni zadušil. V eni izmed teh noči, ko je bilo najhuje, sem ob treh ponoči molila: »Bog, tukaj je meja vseh mojih moči, konec. Jaz ne zmorem več. Zrihtaj, da bo ta otrok spal, ali pa bom jaz umrla.« Jaz sem bila res popolnoma na tleh.

Tisto noč sem potem zaspala in se zbudila ob šestih zjutraj. Potem se mu je zdravje drastično spremenilo na bolje. Ko smo pričakovali najslabše, se je stanje obrnilo na bolje. Zdravnica je sama rekla, da je to čudež. Po slikanju pljuč poleti se je sicer izkazalo, da so pljuča ostala poškodovana, zaradi česar ni mogel v vrtec. Tudi bronhitisi so se mu še ponavljali in zato sem jaz potem ostala doma, se mu je pa stanje po solnih terapijah potem popolnoma popravilo. Ravno tako se je popravil tudi ves ostali razvoj (v njegovih možganih in pri rasti).

Pred vstopom v šolo smo šli na pregled in zdravnica je rekla, da ne more verjeti, da je otrok enako zdrav, kot vsi ostali najini otroci. To je bil za nas velik in konkreten Božji dotik.

Kaj vama pomeni zakonska skupina?

Jan: Zaradi zakonske skupine sva se naučila bolje pogovarjati in s tem tudi živeti kot zakonca. Na začetku sva mislila, da se znava pogovarjati, potem pa sva ugotovila, da se najin pogovor vrti samo okrog operativnih stvari: kaj bomo jedli, kam, kdaj in kako šli. Še vedno se učiva, vendar je lažje. Ko se spreva, se znava prej pogovoriti. Poskušava se držati tega, da sonce ne zaide nad najino jezo.

Simona: Je nemogoče, ker jaz itak ne morem prej zaspati. Sem tako čustvena.

Jan: Pred spanjem se zato vedno pokrižava in skupaj zmoliva.

Simona: Če jaz prej ne zaspim. 🙂

Jan: Ko sva decembra 2013 prišla v Ivančno Gorico, se je tukaj ravno ustanovila zakonska skupina. Petra in Matej Berčan sta vodila srečanje. Malo se mi je upiralo, da bi šel, Simona pa si je tega zelo želela. Jaz sem imel slabo izkušnjo in strah iz skupine za pripravo na zakon, kjer je bilo treba 20 minut govoriti, jaz pa o čustvih nisem rad govoril in tudi nisem znal. A sem kljub strahu, da bo tu podobno, vseeno nekako pristal in sva šla na srečanje. Kmalu sem ugotovil, da je bil moj strah odveč. Bili smo zelo mešana skupina po starosti, stažu poročenosti, nismo se poznali, pa smo se zelo hitro ujeli in srečanja so potekala v sproščenem vzdušju. Postali smo zelo povezani in tudi dobri prijatelji. Občasno se obiskujemo, vsako leto gremo za zaključek vsi z družinami skupaj na izlet ali piknik. Pred dvema letoma pa smo tukaj v Ivančni Gorici ustanovili še eno zakonsko skupino in zdaj obiskujeva obe. Sva sedaj čisto »zagreta« in potrebujeva veliko treninga. 🙂


Kako pa je z varstvom vajinih otrok, medtem ko sta vidva na zakonski?

Simona: Na začetku so starejši otroci zakoncev med srečanjem popazili na otroke, pred dvema letoma pa sva spoznala eno gospo, ki je zdaj že upokojena, in pride največkrat ona ta čas pazit otroke.

Jan: Sva res Bogu hvaležna zanjo. Kadar ona ne more, pa imava še eno punco, ki vskoči, ali kateri od starejših otrok iz zakonske skupine.

Simona: Najini najmlajši do enega leta pa gredo z nama.

Sta tudi regijski voditeljski par. Navadno se pari z majhnimi otroki ne odločajo za takšno služenje. Kako sta se odločila, da se dasta na razpolago?

Jan: Ni bilo veliko izbire. 🙂

Simona: Ko pokliče Dani (Siter) ali Aleš (Čerin), težko rečeš ne.

Jan: Je pa res, da sva v DiŽ-u in zakonski skupini toliko dobila, da bi že s tega vidika težko zavrnila. Zato sva sprejela, da nekaj tudi »dava« nazaj oz. pomagava. Bi si želela biti marsikdaj še bolj aktivna, da bi imela več stika z najinimi voditeljskimi pari iz regije, vendar bo čas prišel tudi še za to.

Kakšno mesto v vajini družini zavzema Bog oz. kaj vama pomeni vera?

Simona: Jaz sem bila že od malega vpeta v vero. Pri nas se je dnevno molilo, dedek je držal to dnevno rutino. To je bilo nekaj samoumevnega, del mojega življenja. Molili smo rožni venec in po obrazcih, ko pa sem prišla v DiŽ, sem se srečala s Svetim pismom in Božjo besedo ter Besedo med nami. V praksi je situacija taka, da so obdobja, ko ob petih zjutraj molim rožni venec, če smo budni. Če gremo prepozno spat, to pač ne gre. Včasih v igralnici zraven otrok zmolim, spet drugič na sprehodu molim le po obrazcih. Vsako obdobje prinaša novo prilagajanje. Se trudimo, kolikor je v tej situaciji mogoče.

Jan: Jaz sem obiskoval nedeljske maše do birme, potem pa so me razne športne obveznosti (sojenje) in tekmovanja (predvsem ob nedeljah dopoldan) odpeljali malo proč. Ko sva s Simono postala par, sva začela redno skupaj hoditi k nedeljski maši. Zdaj za vse nas obisk nedeljske in praznične maše ni nikoli dilema. Sva se pa prav pri DiŽ-u tudi naučila, da si namensko vzameva čas za Boga. Sam molim, ko dajem otroke spat ali v avtu, ko imam čas in mir. Z otroki pa molimo zvečer pred spanjem.

Simona: Midva sva začela skupaj moliti, ko sem v prvi nosečnosti začela krvaveti. Po prvem pregledu je bilo potem vse v redu, skupno molitev pa sva ohranila.

Jan: Trudimo se živeti, kot je Slomšek rekel: Kjer je Bog na prvem mestu, tam je vse ostalo na pravem mestu. Včasih uspe, včasih ne.

Simona: Ko je težko z otroki, rečem Bogu: Če si nama dal toliko otrok, jih zdaj še »pošlihtaj«. Saj jaz že delam to, včasih pa ne zmorem vsega. Boš pa moral zdaj tudi skrbeti zanje. (Smeh.)

Simona, zakaj bi se še enkrat poročila z Janom?

Simona: Zato ker me vedno spravi v dobro voljo, ker po prepiru večinoma on pristopi prvi k meni, ker je dober oče, zanesljiv, mu lahko zaupam in prepustim vse večje družinske projekte.

Jan, pa ti s Simono?

Jan: Če bi se moral še enkrat poročiti, bi se predvsem zato, da bi bil lahko že od začetka boljši mož in oče. Drugače pa mi je Simona še vedno všeč, je odlična žena, skrbna in ljubeča mama ter odlično poskrbi za naše želodčke. 🙂


Pogovor je bil prvotno objavljen v reviji Družina in Življenje.
Foto: osebni arhiv

0 komentarjev

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja