Z ženo sva imela bralni večer. Ne veste, kaj je to? To pomeni, da si vzameva čas in tiho bereva vsak svoj časopis, revijo ali knjigo. Pri nas se Ognjišče, Družina, Prijatelj, Božje okolje in še kup drugih tiskovin namenoma »valja« v jedilnem kotu v kuhinji. Tam je najbolj primerno mesto, da jih v roke vzame še kakšen drug družinski član, ne samo midva. V današnjih časih, ko otroci kar naprej visijo na telefonih, je pač treba imeti drugačno strategijo, da vsaj prelistajo še kakšno dobro čtivo. Treba jim ga je nastaviti, tako rekoč podtakniti, da se mu ne morejo izogniti – radovednost pa potem opravi svoje.
Tistega lepega večera
Kot že rečeno, imela sva bralni večer. Žena je prekinila tišino in pomenljivo povedala: »Tule piše, da se morajo zakonci v težkih časih vprašati, kaj imajo skupnega, ne pa, kaj jih ločuje. Kaj praviš, kaj imava pa midva skupnega?«
»Hm, skupnega?« sem se začudil. »Ene tri otroke. Pa oba sva se poročila na isti dan.«
Povedal sem po resnici, tako glede števila otrok, ki jih imava, kot tudi glede poročnega dne. Morda nisem bil najbolj spreten s svojim odgovorom, ampak mislim, da je razumela, kaj sem hotel povedati. Tudi ni eksplodirala zaradi mojega odgovora. Pač pa se je večer nadaljeval z dolgim pogovorom. Mimogrede, midva se še vedno ne znava pogovarjati, tako pravilno, globoko. Ne gre nama, še vedno se mučiva, nisva se še dobro naučila, kako in kaj. Zato tudi nisva prišla do kakšnih pretresljivih spoznanj, kaj vse imava skupnega.
Koliko skupnega morata imeti zakonca, da njun zakon preživi?
Tu se mi zastavi vprašanje, koliko skupnega morata zakonca imeti, če hočeta, da njun zakon preživi. Če pogledam naju, se mi zdi, da imava bolj malo skupnega, pa sva poročena trideset let. Med nama je ogromno razlik. Imava različne okuse za hrano in pijačo. Žena je vsejed z nekaj izjemami, jaz pa sem velik izbirčnež. Med izjeme, ki jih žena ne mara, sodijo siri s plemenito plesnijo. Ironično ali pa logično, ravno ti plesnivi smrdljivi siri so zame specialiteta. Žena prisega na kavo, jaz pa na črni indijski čaj.
Kar se tiče glasbe, filmov in knjig mi je všeč vse, kar je všeč tudi ženi. Seveda pa je meni všeč še kaj več, kot prenesejo nežna ženska ušesa, duša in srce. Rock and roll žaganje poslušam, kadar žene ni v bližini. Ker vem, da jo Status Quo, George Thorogood in Chuck Berry ne ganejo preveč. Prav tako tudi ne akcijski filmi, westerni in zgodovinske knjige.
Nekaj očitno vsem svojim napakam navkljub še vedno delava prav
Imava značajske poteze, zaradi katerih se dopolnjujeva, pa tudi greva drug drugemu na živce. Kljub temu pa se imava rada in zato se trudiva, da bi bila drug do drugega prijazna in uslužna. Nekaj očitno vsem svojim napakam navkljub še vedno delava prav.
Na katerih področjih se morata zakonca ujemati, da lažje shajata drug z drugim? Kaj je pravzaprav pomembno v zakonu? Kaj je tisto lepilo, ki drži zakonca skupaj? Kaj je tisto skupno, kar to omogoča? Na ta vprašanja si mora vsak par odgovoriti sam.
Kaj je najino lepilo, ki naju drži skupaj?
Midva samo skupaj moliva in bereva Sveto pismo. Skupaj hodiva k nedeljski sveti maši. V cerkvi sediva skupaj. Rada kuhava skupaj. Imava skupno lestvico vrednot.
Še vedno se imava rada. Tudi pokaževa si to.
Imava bralne večere. Skupaj pogledava kakšen dober film. Sva v DiŽ-evi zakonski skupini. In nenazadnje, poročno obljubo jemljeva resno. Tudi takrat, kadar je hudo ali težko. Ne gledam na poročni list, če mu je že potekel rok trajanja. Kaj takega za naju ne obstaja. Tako, kot pravi eno od pravil za srečen zakon: ne drži naju skupaj zaljubljenost, temveč zaveza! Zavezo med dvema zakoncema pa tudi Bog blagoslavlja.
Foto: Canva
