»Tukaj sem, Bog. Mojo ženo pa kar sam poišči, je tudi nekje v cerkvi …«

Odrasel sem v času, ko je bila navada, da so moški v cerkvi sedeli v klopeh na desni strani (gledano proti oltarju), ženske pa v klopeh na levi strani. Ženske so se kdaj usedle tudi na moško stran (v prazne klopi, bolj spredaj), nikoli pa se ni zgodilo, da bi se moški usedel na žensko stran.

Če se je ženska npr. hotela zriniti v klop, v kateri so že sedeli sami možakarji, so ji s prstom vljudno pokazali, kje je ženska stran! Ja, vem, da ste zgrožene, drage mlajše pripadnice nežnejšega spola, ampak taki so bili takrat časi. Zakonski stan ni bil pomemben. Mož in žena nista sedela skupaj, ampak vsak na svoji strani, kakor je velevala navada.

Z leti se je začelo vse spreminjati

Ne držimo se več tako strogo ženske in moške strani. Sam v cerkvi sicer še vedno (trmasto, starokopitno) sedim na tako imenovani moški strani, razen v kakšnih modernih cerkvah, kjer skoraj ne veš, kje je spredaj in kje je zadaj.

Moje bivše dekle pa je imelo zanimivo, za tisti čas drzno navado, da se je, kadar sem bil pri sv. maši v njeni župniji, vedno usedla poleg mene, pa čeprav sem sedel na moški strani. Ker sem bil do ušes zaljubljen, je nisem odganjal sedet na žensko stran. Še dobro, saj ji je ta navada ostala do današnjih dni, ko sva že dolgo poročena.

“Vsaj vidiš, da spadata skupaj.”

Danes se mi zdi dobro, da zakonca skupaj sedita pri sv. maši, pa ženska in moška stran gor ali dol! Vsaj vidiš, da spadata skupaj. Verjetno je tudi Bog vesel, če vidi par skupaj v cerkvi in v klopi. Ko se molče zaupno obračata Nanj: »Gospod, tukaj sva, ranjena, prestrašena, negotova …« in prosita pomoči. Povsem nekaj drugega, kot pa če mož sedi sam in tiho moli: »Tukaj sem, Gospod. Mojo ženo pa kar sam poišči, je tudi nekje v cerkvi …«.

Seveda vsi zakonci nimajo možnosti, da bi sedeli skupaj, ker je npr. eden pevec na koru, drugi pa je brez posluha, ali pa hodita k sv. maši ob različnih urah, ker je eden tačas doma z majhnimi otroki …

Tudi midva sva nekaj let hodila k sv. maši vsak ob svoji uri, ko so bili najini trije fantje še majhni. Nekako nisva bila navdušena nad logistiko (voziček v avto, pa iz avta, pa voziček v cerkev, pa iz cerkve, pa voziček v avto in domov) in zvočnimi efekti (ne vem, zakaj, ampak občutek imam, da so majhni otroci najbolj hrupni ravno med pridigo in povzdigovanjem).

Obstaja pa tudi povsem praktični vidik sedenja skupaj

Predstavljajte si naslednjo situacijo.

V nedeljo zjutraj se zbudiš nekam slabe volje in ne da bi to zares hotel, še pred zajtrkom stopiš ženi na njeno cev za zrak, ji razbiješ eno od njenih tri tisoč lučk (eno samo, ampak dovolj, da ji vsa življenjska razsvetljava crkne), zakuhaš nevihtne oblake okoli njene glave – in potem gresta skupaj v cerkev! Zgled pravega, pobožnega kristjana. Z izrazom na obrazu, ki še najbolj spominja na človeka, ki je požrl živo žabo.

Med sv. mašo pa pozdrav miru, ko si podamo roke. Ja, takrat morata oba bolj na debelo pogoltniti, si stisniti desnici in se zazreti drug drugemu v oči. In si odpustiti. Povem vam, iz lastne izkušnje, zadeva deluje!

Če pa sedita vsak na svojem koncu, se še pogledata ne in je precej večja verjetnost, da jutranjo vremensko fronto z nezmanjšano silo prineseta tudi iz cerkve domov. In potem je tiha nedelja, tudi če ni postni čas!

Vabim zakonce, ki bi v cerkvi lahko sedeli skupaj, pa tega ne počnejo – usedite se skupaj. Žene, prisedite k možem, ali pa možje, prisedite se k ženam! Tudi tako pričujete, da ste zakonci, da ste skupaj, da je lepo biti poročen.

Foto: eCatholic, Unsplash

0 komentarjev

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.