Predstavljajmo si, da imamo gradbeno parcelo, dovoljenje za gradnjo, kupljen gradbeni material, zakoličeno gradbišče in mi se lotimo zidave. Ker predpostavljamo, da moremo graditi na sveže pokošeni trati ali na pesku (brez ustreznih temeljev oziroma temeljne plošče), začnemo zlagati zidake in po določenem času ugotovimo in se čudimo, ker se na eni strani vse nagiba in podira. Sprašujemo se: »Kje smo zgrešili?« Odgovor je jasen: »Imeli smo napačne predpostavke!«
Podobno pri mnogih posameznikih oziroma družinah poteka gradnja »duhovne zgradbe«. Zidake kot so: molitev, razne oblike bogoslužja, družinska romanja, branje Svetega pisma, zakramenti … zlagajo/mo na »trato ali pesek«. Po določenem času (birma, po kateri velika večina birmancev odpade od Cerkve) se čudimo in sprašujemo, kje smo zgrešili. Odgovor: imeli smo napačne predpostavke. Nismo pomislili, da gradimo brez temeljev. To PIP imenuje: pozunanjena pripadnost, servisiranje obredov oziroma duhovni aktivizem. Sklep PIP-a: NUJEN JE PREMIK OD TRADICIONALNE K OSEBNI VERI, saj brez tega premika duhovna rast ni možna.
Kaj pomeni premik k osebni veri? Ko sem bil krščen, so se zame in mojo »pripadnost Kristusu« odločili moji starši in botri. Ko odrastem in sem sam sposoben osebnega in zavestnega odločanja, sem dolžan odločitev staršev in botrov osebno potrditi. To se zgodi, ko mi je evangelij (vesela novica – kerygma) oznanjen na tak način, da osebno »srečam (izkustveno doživim) Jezusa« in ob tem srečanju v svojem srcu slišim besede: »Kaj pa ti praviš, kdo sem?« (Mr 8,29) . Moj osebni odgovor je moja osebna odločitev – moj osebni DA Kristusu. Le na temelju osebne odločitve ZA KRISTUSA lahko gradim svojo duhovno zgradbo.
Dokler ne bomo navdušeni nad Kristusom, njegovim življenjem, smrtjo in vstajenjem, z osebnimi pričevanji in primernimi oblikami nove evangelizacije našli pot do src ljudi (»Vera je iz oznanjevanja, oznanjevanje pa je po Kristusovi besedi«, Rim 10,17), ki bodo Jezusu rekli svoj osebni DA, mu izročili svoje odnose in svoje domove, ne moremo in ne smemo od njih pričakovati ali zahtevati, da bodo več in bolje molili, meditirali, se versko poglabljali, brali Božjo besedo, skrbeli za verski tisk, gojili družinsko bogoslužje, služili skupnosti … Brez osebnega srečanja z živim Bogom je vse to lahko le dodatni aktivizem.
V Letu vere imamo priložnost in dolžnost, da se najprej mi, pastoralni delavci, vprašamo: »Kakšno je moje osebno izkustvo srečanja z živim Bogom? Se zavedam, da moram to izkustvo vsak dan znova obnavljati in ga nadgrajevati? Je Jezus zame res živ? Mu dovolim, da v meni dela in me oblikuje?« Šele ko bom na ta vprašanja pozitivno odgovoril, bom postal njegova priča (Apd 1,8) in me bo lahko pošiljal »oznanjat Božje kraljestvo in ozdravljat bolnike« (Lk 9,2).
