Vsi komaj čakamo dopust. Trenutke, ko izprežemo iz vsakdanje rutine in si privoščimo. Privoščimo počitek, menjavo prostora, dobro hrano in pijačo, druženje z družino in prijatelji … Se je tudi vam že kdaj zgodilo, da ste prišli z dopusta in bi potrebovali še en teden počitka, da bi prišli k sebi? Ali pa ste se v vsakdanjik vrnili razočarani, prazni? Meni se je vse to že zgodilo.
Kakšen naj bo počitek?
Pred časom sem poslušala podcast, kjer je strokovnjakinja govorila o zdravem načinu življenja. Precej poudarka je dala počitku. Pomemben je nedeljski počitek, ko ne delamo nič, kar ni nujnega za življenje, prav tako pa bi si morali vsak dan privoščiti počitek. Ta čas bi se morali odklopiti od zaslonov in, kar me je najbolj presenetilo, govorila je o tem, da moramo dati počitek tistemu delu telesa, ki ga najbolj potrebuje. Počitek za glavo bi tako lahko bil sprehod v naravi, za noge ležanje, za ušesa tišina … Poslušati bi morali svoje telo in mu omogočiti, kar potrebuje.
Vemo, da nam Bog ni dal le telesa. Kaj pa bi bil počitek za dušo? Dober pogovor z možem/ženo, druženje s prijatelji, igranje raznih iger, dobra knjiga ali film … Nekaj, kar nam umiri misli, čustva, nam daje občutek povezanosti, lastne vrednosti …
Kaj pa počitek našega duha? Sveti Avguštin pravi:
»Zase si nas ustvaril, Gospod, in nemirno je naše srce, dokler se ne spočije v tebi.«
Kje iščem vsakdanji počitek za svoje srce, svojega duha?
Priznam, težko osvajam rutino zvestega branja Svetega pisma. Kadar pa mi uspe, je dan opazno drugačen. Večkrat se mi je zgodilo, da sem ravno na dopustu, pod krinko telesnega počitka (beri spanja) ter služenja kot mama in žena, opustila še tisto malo duhovne rutine. Domov pa sem prišla prazna in utrujena. Upoštevala sem svetopisemski citat iz naslova, kot je to storil nespametni bogataš iz Jezusove prilike.
»Duša, veliko dobrin imaš, shranjenih za vrsto let. Počivaj, jej, pij in bodi dobre volje.« Luka 12, 19.
Če ne pridobivam dobrin (miru, veselja, ljubezni …), iščem Božjega kraljestva vsak dan (vsak trenutek) znova, bo moja kašča hitro prazna. Včasih se izprazni čez kakšen dan, včasih pa v eni sami minuti. Takrat začne moja duša stradati.
In kakšen je človek, ko je lačen?
Drugačen! Siten, tečen, brez energije … Najbolj to občutijo moji najbližji. Kar jim dam, to od njih velikokrat v večji meri dobim nazaj. In tako se hitro zavrtimo v krogu nezadovoljstva. Te vrste lakoto pa lahko poteši samo Bog. Čas, ko ugotovim, kaj mi manjka, in si to vzamem, pa zna biti ob prekinitvi rutine daljši.
V tem poletju je moj izziv ohranjati redne obroke z Božjo besedo. Če sem se iz svojih izkušenj že kaj naučila in bodo tokrat počitniški meseci drugačni, me vprašajte na Dajemo naprej v Čatežu!
Foto: Canva, arhiv DiŽ
Članek je bil prvotno objavljen v reviji Družina in Življenje.
