Na začetku leta smo z nekaterimi možmi pričeli devetdesetdnevni postni izziv Exodus 90, ki smo ga nato nadaljevali še naprej in smo danes na izjemno zanimivem delu poti: skupaj z Izraelci preko prebiranja Jozuetove knjige vstopamo v »obljubljeno deželo«.
Končno! Na to smo čakali in se pripravljali več kot pol leta!
Že pol leta priprave na prehod Jordana v obljubljeno deželo nam veliko pomeni. Kako so se počutili šele Izraelci – na prehod v obljubljeno deželo so namreč čakali celih štirideset let!
Kako to, saj so vendar Božji izvoljen narod? Po najkrajši poti bi se vendar dalo peš priti iz Egipta v Izrael nekako v 11 dneh!
Bistveno je človekovo sodelovanje z Božjo obljubo
Ko je Mojzes z Božjo pomočjo Izraelsko ljudstvo povedel iz večstoletne egiptovske sužnosti, so se po nekaj mesecih – premik milijonov ljudi z živino, ki se morajo izogibati sovražnim ljudstvom, pač traja dosti dlje kot 11 dni – znašli pred vrati obljubljene dežele.
Vanjo so poslali skupino oglednikov, ki je tam prebivala štirideset dni.
Ob povratku so ti ljudstvo prepričali, da se v deželi sicer res cedita mleko in med, kakor je Gospod obljubil, vendar pa so v njej tudi ljudje, veliki kot velikani, ki jih oni nikakor ne bi mogli premagati. Pred njimi so se počutili kot kobilice! In ljudstvo se je družno odločilo, da v obljubljeno deželo nikakor ne more vstopiti.
Po vseh čudežih, ki jim je bilo to ljudstvo priča – 10 egiptovskih nadlog, prehod po suhem čez Rdeče morje, čudežni kruh iz neba (mana), pa voda, ki je pritekla iz skale na Mojzesov ukaz – pa vendar še vedno ni imelo žive vere, da jim bo Bog zares stal ob strani tudi, ko se to zdi nemogoče.
Za prehod v obljubljeno deželo pa so potrebovali ravno to. Živo vero, ki daje pogum za velika dejanja. Tu ne govorimo o preprostem optimizmu, češ »saj bo že vse v redu«. Za dejanja, ki v življenju terjajo pogum, potrebujemo dosti več.
Dovolili so, da jih je premagal strah, zato je bil Bog nanje (upravičeno) jezen in jim je obljubil, da oni sami ne bodo prestopili praga obljubljene dežele. Dopustil je, da je vsa generacija štirideset let tavala po puščavi in tam tudi pomrla. Takojšen prehod v obljubljeno deželo so si s svojo nevero preprečili sami.
Tudi mi pogosto raje »umiramo« v puščavi, kot da bi vstopili v lastno »obljubljeno deželo«
Če dobro pomislim: kolikokrat se zavem, da sem samo nekako »na pol« mož, oče, delavec, pa tudi Božji otrok, prijatelj. Večkrat se zalotim, da kar nekje ždim in se ne spopadem »na polno« z življenjem. Ne upam si vstopiti v »obljubljeno deželo«.
V primeru očetovstva se mi je tak dogodek pred dnevi zgodil v Piranu, kjer smo bili na obisku pri sorodnikih. Z otroki smo se vrgli v vodo, sam pa sem zamišljeno odplaval proč in se ob užitku, ki ga iz vode nudi pogled na veduto Pirana, kar nekoliko zamaknil. Čez čas pa sem se zdrznil – moji otroci so skakali v vodo s pomola in se imeli lepo, vendar gotovo ne toliko, kot bi se imeli, če bi bil z njimi »na polno« tudi njihov ati.
Koliko lažje se je umakniti; pa vendar kot oče nisem poklican k temu. Poklican sem k polni prisotnosti! Zdaj imam priložnost za to.
Ta trenutek je na področju očetovstva moja polna prisotnost moja »obljubljena dežela«. Če vanjo ne vstopim sedaj, bom nekoč (čez 40 let?) to še zelo obžaloval.
Zagotovila veljajo tudi za nas
Vrnimo se k Izraelcem. V prvi skupini oglednikov, ki jih je v deželo Kanaancev poslal Mojzes, sta bila dva mladeniča, ki sta edina zaupala Bogu in verjela, da lahko z njegovo pomočjo osvojijo deželo. To sta bila Jozue in Kaleb.
Jozue se je nato vseh 40 let kalil ob Mojzesu kot njegov namestnik in pomočnik. Ko je naposled napočil čas, da prevzame mesto narodnega voditelja, pa je tudi on potreboval izdatno dozo poguma.
Bog je vedel, kako strašljivo je zavzetje obljubljene dežele. Sploh po 40-letnem čakanju. V Jozuetovem srcu je videl strah, ki ga je gotovo navdajal, ko je moral stopiti v Mojzesove velike čevlje.
Zato ga je izdatno spodbudil, da si bo vendarle drznil ljudstvo povesti čez deroči Jordan ter zavzeti utrjene zidove Jerihe in drugih Kanaanskih mest:
»Zdaj vstani, pojdi čez ta Jordan, ti in vse to ljudstvo, v deželo, ki vam jo dajem, o Izraelovi sinovi … Nihče se ti ne bo mogel ustavljati vse dni tvojega življenja; kakor sem bil z Mojzesom, bom tudi s teboj. Ne bom te pozabil, ne bom te zapustil. Bodi krepak in odločen, kajti ti boš razdelil temu ljudstvu v dedno last deželo, ki sem jo s prisego obljubil njegovim očetom, da jim jo dam. Samo krepak bodi in odločen, da boš ohranil in storil vse po postavi, kakor ti je zapovedal Mojzes, moj služabnik. Ne odstopaj od nje ne na desno ne na levo, da boš uspeval, kjer koli boš hodil. Naj knjiga te postave ne zapusti tvojih ust, temveč jo premišljuj dan in noč, da boš storil povsem, kakor je zapisano v njej. Le tako boš imel uspeh na svoji poti, le tako boš uspeval. Ali ti nisem ukazal, krepak in odločen bodi? Ne boj se in se ne plaši; kjer koli boš hodil, bo s teboj GOSPOD, tvoj Bog« (Jozue 1,1–2.5–9).
Kakšna močna zagotovila in koliko jih je! Gre za izjemno navdihujoč odlomek, saj prikaže, kako pravi pogum ni odsotnost strahu, pač pa je delovanje navkljub strahu in v zaupanju oz. veri v Božjo bližino.
Zato sem prepričan, da ta odlomek velja tudi za nas, danes. Pogosto si ga vzemimo k srcu. Spomnimo se ga, ko bomo morali tudi sami prečkati kak deroč Jordan – ko bo treba na primer opraviti kak zelo težaven telefonski klic ali obisk; ko se bomo odločali o menjavi službe, o selitvi, o poroki, o odpuščanju ali tem, da bomo kak odnos začeli graditi na novo.
Le eno je potrebno
Bog je Jozuetu zagotovil svojo bližino in uspeh, vendar pod enim (in edinim) pogojem: »Naj knjiga postave ne zapusti tvojih ust, temveč jo premišljuj noč in dan.«
To, ali se v resnici zanašam na Boga, se ne nazadnje odrazi v tem, če sem njega in njegovo besedo pripravljen vsakodnevno poiskati. Ali sem pripravljen vsak dan »zapravljati čas« za Boga. Sveti Frančišek Saleški je nekoč menda rekel: »Vsak dan si moram vzeti (vsaj) pol ure časa za Boga. Razen kadar sem zelo zaposlen. Takrat potrebujem celo uro.«
To je lekcija, ki se je jaz še učim. V okviru Exodus 90 vsak dan po aplikaciji prejmemo biblični odlomek in premišljevanje, o katerem moramo v dvajsetih minutah tihote premisliti ter ob njem moliti, kako ga prenesti v življenje. Vsak dan smo torej povabljeni, da poslušno 20 minut »zabijemo« za Boga.
Oh, kolikokrat preskočim ta čas, misleč, da bom v teh minutah naredil kaj bolj »produktivnega«. S tem pa pokažem, da je moja živa vera naložena drugje, ne v Bogu. In to se v praksi nikoli prav dobro ne konča.
Po drugi strani pa opažam, da mi takrat, kadar se teh 20 minut striktno držim, Bog v njih nameni navdihov za ves dan, obenem pa prejmem moč, da izpeljem težje in neprijetne stvari. In le tiste dni se bližam »obljubljeni deželi«.
Foto: Unsplash
Članek je bil prvotno objavljen v reviji Družina in Življenje, september 2019