Noč je noč, dan je dan. Ponoči, še posebej takrat, ko ni lunine svetlobe (vsi vemo, da luna le odseva svetlobo sonca), se nič ne vidi (lahko le tipljemo). Naše oči niso prilagojene na gledanje v temi. Podnevi je stvar čisto drugačna. Tudi ko vreme ni jasno, se dobro vidi, saj svetloba sonca pronica skozi oblake. Na sončen dan pa je vse še lepše. Pomislimo na lepoto gora, modrino morja in neba, rožice, jesenski gozd … Kako čudovito je stvarstvo! Kakšna velika umetnina! Čestitke Stvarniku, Velikemu Umetniku!
Besede slovesa
Svojo zemeljsko pot je zaključil in odšel k nebeškemu Očetu prijatelj. Njegovi domači so me prosili, naj napišem in na pogrebu preberem besede slovesa. Z veseljem sem sprejel zaupano nalogo, saj sem bil počaščen, da smem prav jaz javno izreči besede slovesa. Bil je namreč zelo plemenit človek, Človek z veliko začetnico.
Domačim sem povedal, da moji nagovori slovesa niso le golo naštevanje podatkov o pokojnikovem življenju, pač pa so vedno osebni, in vedno uporabim tudi kakšno misel iz Svetega pisma. Na ta način ljudi, ki se ob slovesu zberejo, nagovorim, da tudi oni razmislijo o svojem življenju ali, bolje rečeno, o svojem odnosu do življenja in smrti. Strinjali so se, da je tako prav in da mi zaupajo.
Upanje v večno življenje?
Ker vem, kako pomembni so trenutki slovesa in da so ljudje na pogrebu še posebej odprti za presežno, sem tudi tokrat veliko premišljeval, kako naj bi jim predstavil vero v večnega in živega Boga in upanje v večno življenje. Vedel sem, da bodo na pogrebu mnogi, ki v Boga ne verujejo oziroma ga ne poznajo in za katere je življenje le to, kar morejo videti in otipati, torej le to zemeljsko oziroma telesno življenje. In ko se to konča, je konec, ostanejo le spomini na nekoga, ki so ga poznali in ga zdaj žal »ni več«.
S pokojnim prijateljem naju je povezovala predvsem vera v Boga in večno življenje. Veliko sva govorila o Bogu in veri Vanj. Bil je velik mož, zelo preizkušen, saj ga je življenje od ranega otroštva teplo. Star le nekaj mesecev je bil med vojno skupaj s starejšima bratoma in sestro odpeljan v taborišče v Nemčijo brez obeh staršev (to so bili »ukradeni otroci«). Čudežno so preživeli in se vsi štirje vrnili na očetov dom, kamor se je iz drugega taborišča srečno vrnil tudi njihov oče. Življenje mu tudi po vojni ni prizanašalo, zato se je naučil sprejemati življenjske udarce in to ga je prekalilo in požlahtnilo.
Besede slovesa sem namenil njemu in vsem prisotnim. Takole sem zapisal: »Še eno misel nate želim v tem trenutku obuditi: to, da si živel po besedah in načelih Matere Terezije, ki je rekla: ‘Vse, kar delate, delajte z veseljem.’ Ona sama je tako živela in je bila navdih tudi zate. Kot ona si tudi ti vsako življenjsko situacijo hvaležno in z veseljem sprejemal iz rok svojega Stvarnika. Kot ona si tudi ti poznal razliko med verjeti in verovati: verjamemo namreč to, kar vidimo, tipljemo, slišimo, vonjamo in okušamo, verujemo pa v to, kar se ne vidi, ali kot pravi pisec pisma Hebrejcem: »Vera je obstoj resničnosti, v katere upamo, zagotovilo stvari, ki jih ne vidimo.« (Hebrejcem 11,1)
Se res nič ne vidi?
Z racionalizmom, nihilizmom in drugimi izmi prepredena sodobna kultura nas hoče prepričati, da Boga ni, da se s telesno smrtjo vse konča in je resnično le to, kar lahko zaznamo z našimi telesnimi čuti. Poznate stereogram oziroma magično oko, kjer lahko vidimo 3D sliko znotraj običajne slike? Mnogi ne vidijo nič in se tistim, ki 3D sliko vidimo, posmehujejo, češ: »Kaj pa govoriš, saj se nič ne vidi.«
To je to. Obstajata dve vrsti resničnosti: vidne resničnosti so tiste, ki jih zaznavamo s telesnimi čuti, nevidne resničnosti pa tiste, ki jih s telesnimi čuti ne moremo zaznati, lahko pa jih zaznamo po veri. V že zgoraj omenjeni definiciji vere avtor Pisma Hebrejcem pravi, da je vera trdno prepričanje o obstoju resničnosti, ki jih ne vidimo, in nadaljuje, da to pomeni: biti trdno prepričan, da Bog je in nagradi tiste, ki ga iskreno iščejo (prim. Hebrejcem 11,6).
Seveda te besede takoj porajajo nova vprašanja: Kaj sploh je trdno prepričanje o obstoju resničnosti, ki jih ne vidimo? Kako priti do takega prepričanja in kaj pomeni zaznavati po veri?
Kam so usmerjene oči našega srca?
Nevidne resničnosti so dejstvo, če to verjamem ali ne. Gravitacija deluje, če to verjamem ali ne (bolje, da ne preverim s skokom z nebotičnika😉). Zato verovati pomeni: trdno upati – biti trdno prepričan – v obstoj nevidnih resničnosti. To so »vidne in nevidne stvari«, kot izpovedujemo v Veroizpovedi: obstoj stvarstva, Boga, Božjih in padlih (hudičevih) angelov, obstoj dobrega in zlega, boj med dobrim in zlim …
Ali kot bi rekel Mali princ: »Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno.« Videti bistvo pomeni gledati preko vidnega (očem zaznavnega) – gledati »skozi čas in prostor« oziroma »imeti oči srca usmerjene v večnost«.
Iskreno nekaj iskati pa pomeni za nekaj si prizadevati, se truditi, v nekaj vlagati vse svoje moči, znanje, izkušnje … Apostol Pavel nas roti: »Prizadevajte si za ljubezen.« (1 Korinčanom 14,1)
Biti iskreni iskalec
Človek, ki hoče videti (gledati) s srcem, mora v tihoti svojega srca ponižno priznati svojo majhnost in omejenost, priznati, da je le drobna pikica v prostranem vesolju. Pa vendar ta »neznatna pikica« uživa velik privilegij. Zakaj? Ker je samo človek v vidnem stvarstvu oseba in je samo on ustvarjen po Božji podobi – ustvarjen za odnose in sme in more komunicirati s svojim Stvarnikom!
Če je ta človek, ta edinstvena pikica, iskreni iskalec, lahko prisluhne šepetu svojega srca: »Dragi Bog, slutim, da bivaš. Rad bi Te spoznal. Prosim te, razodeni se mi!« In taka drža je Bogu všeč, zato mu po preroku sporoča: »Jaz sem Gospod, tvoj Bog, ki trdno drži tvojo desnico, ki ti pravi: ‘Ne boj se, jaz ti pomagam.’« (Izaija 41,13)
V družbi angelov in svetnikov
Zelo si želim, da bi vsi mi vedno bolj postajali iskreni iskalci te večne in nevidne resničnosti – iskalci tega veličastnega smisla bivanja, ki ni le v čim lagodnejšem preživetju teh nekaj kratkih let na zemlji, pač pa je v naši zazrtosti v večnost – v večno življenje, ki je življenje veselega upanja. Življenje v objemu ljubečega Očeta in Stvarnika, Jezusa in Svetega Duha, življenje v družbi angelov in svetnikov. Ne le tistih, ki jih je Cerkev razglasila za svete, pač pa tudi vseh tistih zvestih, ki so svoja življenja tu na zemlji preživeli v veri in poslušnosti Bogu in Njegovi Besedi.
Kako se odločim?
Priznam, da me žalosti misel, da mnogi raje potisnejo glavo v pesek, kot da bi dovolili, da jim kdo predstavi drugo – nevidno – resničnost. Zato sem zadnje besede prijatelju zapisal takole:
»To, da se bomo kmalu spet srečali in skupaj uživali večno veselje, je tista ‘nevidna resničnost’, v katere obstoj trdno verujemo, čeprav je s telesnimi očmi ne moremo videti. Ti si se odločil in si to resničnost sprejel in negoval. Veroval in zaupal si v ime Božjega Sina in v Njegove Besede, ko pravi: ‘To vam pišem, da boste vedeli, da imate večno življenje, vam, ki verujete v ime Božjega Sina.’ (1 Janez 5,13).«
Naj ta duhovna komunikacija, ki je po veri v Božjega Sina, med nami nikoli ne zamre in naj v nas nikoli ne ugasne upanje v to večno Božjo resničnost, v kateri se gibljemo in smo.
Foto: Canva
Članek je bil prvotno objavljen v reviji Družina in Življenje.
