Avtor še ni vnesel svojega opisa.Ponosni smo, da je Gostujoči avtor prispeval kar 99 člankov.
Nekaj darovanjske drže nama je bilo položeno tako rekoč v zibelko. Kasneje sva spoznala, da je delo za zakonce in družine res nekaj velikega in pomembnega. Z leti sva se še bolj prepričala, kako v Družini in Življenju delamo za to, da bi gradili odnose, ki osrečujejo. Tudi midva sva v DiŽ-u res veliko dobila za najin odnos in želiva si, da bi takšne vsebine dosegle čim več ljudi – zakoncev, družin …
Saj poznate občutek, ko ti stvari komaj zaznavno, ampak vztrajno lezejo iz rok? Ko se ti zdi, da te bodo obveznosti in usodnosti trenutka zdaj zdaj preplavile. In se ti zdi, da bi – če bi bil količkaj koristna in odgovorna odrasla oseba, spodoben starš in še kaj – moral še malo zategniti vajeti, še malo stisniti pas in potegniti moči, tudi iz petnih žil, če ne gre drugače …
“Če kdo misli, da se mu je v življenju zgodila krivica in da je na dnu, naj si prebere to zgodbo.” Tudi neslutena krutost in trpljenje nista mogla zatreti semena ljubezni in poguma, ki sta ga zasejala ta zakonca. Iz temeljev, ki sta jih postavila, je zrasla velika družina.
V sredini decembra je umrla moja teta Milka. Milost mi je bila dana, da sem se lahko poslovila od nje malo pred njenim odhodom v večnost. Sestrična me je tedaj zaprosila, naj ji napišem besede v slovo. Čeprav nimam izkušenj s poslovilnimi govori, sem pristala. Ponudila mi je priložnost, da povem, česar nikoli nisem izrekla teti osebno.
Naslednji dan sem na parkirišču pred bolnišnico razmišljal o svoji »negrešnosti« in bil dobre volje. Takrat je stopil k meni moški in mi rekel, da ima darilo zame. Da ga pošilja Bog. Moj avto je napolnil s posodo in rekel, da je vrednost tega 5000 €, jaz pa naj mu dam 10%, to je 500 €.
Letos se je v naši družini zgodil čudež. Moja mama in sestra nista govorili že deset let, letos pa je iznenada moja sestra poklicala mamo in čez nekaj mesecev sta se srečali. Zgodba moje družine je žalostna zgodba s srečnim koncem.
To je bil prostor, kamor sva si želela vstopiti. In sva vstopila v Družino in Življenje. Začela sva spoznavati, da DiŽ ni pridobitno društvo in da je pri svojem delovanju odvisno predvsem od donacij in prostovoljnih prispevkov posameznikov, za katere pa vemo, da danes morda so, jutri jih pa ni. Delo zahteva strukturo in ljudi, ki se s tem ne ukvarjajo samo ljubiteljsko, ampak tudi poklicno. To pa zahteva redni prihodek in urejeno delovno okolje.
Letos smo se soočili s preizkušnjo smrti mojega očeta. Tudi k mojim staršem se je prikradla korona, oba sta dobila covidno pljučnico. Pri mami se je izrazila zelo burno, pa se je potem počasi stanje izboljšalo, pri očiju pa je prihajala potiho in po desetih dneh čez noč naredila katastrofo.
Svojo hčerko sem neštetokrat vozil na različne konce. Vsak mejnik, od vrtca pa do fakultete, je bil povezan z edinstveno mešanico žalosti, razburjenja in strahu. A naj so bili ti trenutki še tako težki, vedno mi je lahko bilo v tolažbo zavedanje, da bodo enkrat minili. Tokrat pa je bilo drugače. Prvikrat nisem vedel, kdaj bom svojo hčerko spet videl.
