Avtor še ni vnesel svojega opisa.Ponosni smo, da je Gostujoči avtor prispeval kar 126 člankov.
Ste slišali to veselo novico? Na Veliko noč je z Jezusom v novo življenje vstalo tudi celotno molitveno bogoslužje za posamezen dan v avdio obliki. Nova možnost molitve z vso Cerkvijo. Poglejte, kako in zakaj …
1. april! 🙂 Morda pa kdaj zares … Taprave dogodke pa najdete tukaj
Nemoč se zažira v moje telo … S poslednjimi močmi obrnem glavo, da bi s pogledom še enkrat zaobjela s turobnostjo napolnjen prostor. Takrat ga zagledam. Njega, povitega v povoje. Na kamniti podlagi, mrzli in trdi, počiva njegovo telo. Kdaj so te položili v moj grob, Gospod? Nisem vredna, da ležim ob tebi … Zdi se, da kamen, neživ in trd, nežno nosi Njega, njegovo izmučeno telo. Kamen nima rok, mi pa jih imamo …
Jezus, ti si trpel na križu tudi za moje grehe, da bi tudi jaz enkrat prišla v Nebesa. Jaz pa tako težko prenašam bolečino, tako težko potrpim in tako težko čakam. Vedno hitim. Tudi skozi vrata cerkve, not in ven. In ti se daruješ vsak dan znova na naših oltarjih in jaz te lahko pod podobo kruha sprejmem v svoje srce. Pa mi je tudi to težko …
Pred 30 leti sem prišla za »ta mlado« v hišo moževih staršev. S pomočjo obojih staršev sva si zgradila stanovanje v mansardi hiše. To naj bi bila začasna rešitev, dokler ne bova sezidala hiše v mojem domačem kraju, kjer so mi starši podarili zazidljivo parcelo. Minil je dan, mesec, leto … Rodila se je hči, kmalu nato še sin. O najini hiši ni bilo ne duha ne sluha …
V prelepem okolju Koprivnika se je konec januarja odvijal nepozabni duhovni vikend naše zakonske skupine z družinami. Zakonci smo spoznavali preroka Jona, s katerim je imel Bog posebne načrte …
Z možem imava precej močno izkušnjo medgeneracijskega sobivanja. Po poroki je bilo logično, da sva si stanovanje uredila v nadstropju hiše mojih staršev, saj so mi večkrat povedali, da so hišo zgradili zame. Sama si hiše nisem nikoli želela, želela sem si samo staršev, ki bi imeli lep zakon. Ker mama očeta ni spoštovala in z njim ni imela odnosa, je vso svojo energijo usmerjala v najino družino …
Najino skupno življenje lahko primerjava ali se celo poistovetiva z Izraelci, ki so po izhodu iz Egipta 40 let tavali po puščavi. Njihova pot ni bila tako dolga, pa vendar so rabili 40 let. Očitno človek rabi toliko časa, da pride do spoznanja in da lahko sprejme svoje življenje takšno, kakršno je …
