Avtor še ni vnesel svojega opisa.Ponosni smo, da je Gostujoči avtor prispeval kar 91 člankov.
Svojo hčerko sem neštetokrat vozil na različne konce. Vsak mejnik, od vrtca pa do fakultete, je bil povezan z edinstveno mešanico žalosti, razburjenja in strahu. A naj so bili ti trenutki še tako težki, vedno mi je lahko bilo v tolažbo zavedanje, da bodo enkrat minili. Tokrat pa je bilo drugače. Prvikrat nisem vedel, kdaj bom svojo hčerko spet videl.
V petek, 4. marca 2022, smo dobili klic naših dobrih prijateljev, če lahko pomagamo družini iz Ukrajine, ki je bila primorana zaradi vojne v Ukrajini zapustiti svoj dom, prijatelje, starše, vse svoje, … Na take vrste prošnjo nismo nikoli pripravljeni, pa vendar nismo dolgo oklevali.
Že nekaj let zapored gremo z družino okrog 21. januarja na družinski izlet. Takrat namreč z možem praznujeva obletnico poroke. Letos pa je mož nekaj dni prej zbolel za covidom in pristali smo v izolaciji oziroma karanteni. Spraševala sva se, kako bomo letos praznovali …
Za intimnost sta potrebna čas in energija – to pa sta prav tisti stvari, za kateri se nama vedno zdi, da jima posvečava premalo pozornosti, še zlasti odkar imava otroke. Zagotovo obstajajo obdobja in okoliščine, zaradi katerih je zakonsko zvezo težko postaviti kot najvišjo prioriteto. Toda … Zakonska zveza potrebuje in si zasluži moj najbolj kakovosten čas in energijo, … preden najin zakon postane kriza.
Ohranjanje harmonije v zakonu je težavno že od Adama in Eve naprej. Dva človeka, ki poskušata hoditi vsak svojo ločeno, sebično pot, ne moreta upati, da bosta izkusila edinost zakonske zveze, kot je to želel Bog.
Marsikdo se strinja, da dnevi hitro minevajo. Tole pričevanje sega še v predkoronski čas. Ob moževi službi, štirih otrocih, vodenju mešanega pevskega zbora ter otroško-mladinskega zbora, orglanja … imava z možem kar natrpane dneve, pa vendar si obvezno vzameva čas tudi za prebiranje Božje besede in premišljevanja v Besedi med nami. Ker mož zgodaj odhaja od doma, si skupni čas za branje vzameva zvečer pred spanjem in prebereva za naslednji dan.
»Možje, ljubite svoje žene, kakor je Kristus vzljubil Cerkev in dal zanjo sam sebe« (Ef 5,25). Čakaj, čakaj malo. Da bi za ženo »dal sam sebe«?! Mogoče v teoriji, v praksi pa pač nisem Kristus. Jaz bi vsake toliko časa odtekel kakšen maraton, žena je pa povsem zadovoljna s popoldanskimi sprehodi.
Avgusta smo štiri punce odpotovale v Kijev, glavno mesto v deželi nepredstavljivih socialnih razlik. Špela, Jana, Alenka in Ivana nismo delale herojskih del in tudi nismo spremenile sveta, smo pa za tisto malo svojega časa in moči, ki smo jih dale na razpolago, prejele neprecenljivo izkušnjo in zgled tega, kaj pomeni videti Jezusa v vsakomur. In to je na prav poseben način spremenilo vsako od nas.
Življenje je camino (pot), vendar brez rumenih puščic, ki bi nam na razpotjih kazale pravo smer. Kam, se odloči vsak sam, po svojem občutenju in volji. Svoj cilj lahko ali najdemo v prvo, ali se na poti tudi izgubimo in med stezicami, brezpotji, ovinki, vrhovi in brezni poskusimo znova najti pravo pot.
