Avtor še ni vnesel svojega opisa.Ponosni smo, da je Gostujoči avtor prispeval kar 76 člankov.
Se mi je zdelo spomladi, da jo pač imamo, korono, ampak da bo do poletja mimo. In s tem konec pandemije. Pa se je prihulila nazaj. No, niti zares odšla ni. In na trenutke sem zdaj tudi že sama rahlo naveličana. Tu in tam črnogleda. Večino časa pa se še vedno trudim najti svojo pot, svoj smisel v situaciji. Ki jo, hočem nočem, živim te mesece.
Praznovanju moramo dati poudarek tudi s svojo zunanjo urejenostjo, zato sem se šla pred božičem ostriči, pobarvala lase, uredila obrvi, se svečano oblekla…
Za pare, ki se soočamo s preizkušnjo neplodnosti so prazniki včasih še posebej težki. Reklame s srečnimi otroci, ki plešejo med snežinkami, podobe popolnih družin s plakatov, še pridige v cerkvi pogosto govorijo o mami, očetu in otrocih … Otroka pri nama pa ni in ni.
Frida se je rodila doma in čeprav je marsikdo ob tem presenečen, se meni zdi to postranska informacija. Bistveno je, da je bila Frida rojena v Božji navzočnosti.
Vsaka družina je nekaj posebnega in vsaka ima tudi čisto svoje tradicije. V naši družini na primer zelo radi pišemo kartice s počitnic, voščilnice za rojstne dneve ali pa za lepo presenečenje pošiljamo risbice in pisemca. Taki smo, radi pišemo in radi razveseljujemo naše sorodnike in prijatelje. Najrajši pa izdelujemo voščilnice za božič.
Kako je mama med kuhanjem kosila izkoristila priložnost in otroke poučila o pomembnosti razlikovanja med potrebo in željo.
Vem, da je v slovenski kulturi še posebej velika skušnjava, da nas je strah, da drugim ne zaupamo preveč. Ni vam treba hoditi naokoli s transparenti. Bodite le dobri kristjani; to kar ste. In to je dovolj.
Smo šli kar čez drn in strn, kot nekoč s skavti. Kar od doma peš. Od vasi do vasi, a največ v gozdu, po brezpotjih. Sto dvaindvajset kilometrov. Cela družina.
Ko je naš Rožle na smrt zbolel, so spontano začele odpadati tiste »običajne« skrbi, ki jih imamo starši. Namesto tega so v ospredje začeli prihajati pogovori o osebni veri.
