Ponoči sem se zbudil z bolečim grlom in takoj grgral žajbelj. “Pa ravno danes, ko je prva nedelja našega župnijskega misijona boš zbolel,” si mislim. Uredili smo se brez običajnih družinskih kolobocij in prišli v cerkev pravočasno – pol ure prej, ker je imela hči pevske vaje.
Usedem se v prvo klop in že pristopi župnik, ter me prosi, da bi med mašo prebral prošnje. Ravno mene je našel!
Grlo me naenkrat ne boli več, a roke se mi ohladijo in srce začne razbijati. Spet imam tremo, ker bom bral pred polno cerkvijo. V trenutku razumem 9-letnega sina in tudi vem, od kod njemu trema, ko mora brati božično zgodbo pred starši.
Pred mašo smo molili rožni venec. Prva skrivnost, »ki je za nas krvavi pot potil«. Pomislim na Jezusov in na moj križ ter ju primerjam. In mene je strah brati prošnje?
Hipna molitev – ko “ni časa”
Na seminarju Utrdimo klecava kolena je Vilma razlagala odlomek iz knjige preroka Nehemija: V molitvi sem se obrnil k nebeškemu Bogu in rekel kralju. (Nehemija 2,4-5). Prerok namreč ni imel veliko časa za razmislek, kaj bo povedal kralju v odgovor, zato se je v hipni molitvi obrnil k Bogu.
Vilma je povedala, naj se te molitve lahko poslužimo v času stiske, ko nimamo časa zmoliti kaj daljšega, recimo rožni venec. Zmolil sem:
“Bog, ti si Gospod nad vojskami. Daj mi pogum in moč, da se mi glas ne zatrese. Da bom zmogel prebrati teh nekaj vrstic. Glej vate zaupam, naj ne bom osramočen.”
Pred menoj je govoril Gregor Čušin, ki nam je na svoj način povedal, kako živeti to, kar je maloprej v pridigi povedal duhovnik Ervin Mozetič. Oba sta govorila tekoče in sproščeno. Z žarom. Gregor je kar se tiče govora pred množicami, star maček. Ervin prav tako.
In jaz naj zdaj za njima preberem prošnje? Hudič mi zašepeta: “Pa zakaj moram ravno jaz? Jaz tega ne zmorem. Jaz nisem za to!” Srce razbija. Žena me prime za roke in pravi, da bom zbolel, ker imam tako ledene roke.
V soboto na vseslovenskem srečanju mož je imel pastor Steve Telzerow predavanje o odnosu očeta do otrok. Izpostavil je, da ko začutiš, da si posinovljen Božji otrok, da si ljubljen, potem na vprašanje, “ali bom zmogel,” slišiš jasen odgovor – DA.
Bog je vedno z mano. Zato sem lahko pogumen. Zato zmorem.
In sem zmogel. Prebral sem prošnje pred polno cerkvijo na prvo misijonsko nedeljo. Pravijo, da dobro.
Avtor: Primož Peternelj
Foto: Karl Fredrickson, Unsplash
