Pa kaj to berem? O evtanaziji namreč. Kako bi jo upravičili … Vam povem svoje mnenje. Ne, povedala vam bom svojo zgodbo, osebno izkušnjo …
Mislite, da gre pri evtanaziji samo za starejše ljudi? Brala sem, da se imajo možnost tudi mladi, seveda bolni, odločiti za evtanazijo, kjer je ta uzakonjena.
Hudo sem zbolela
Zbolela sem pri starosti dobrih dvajset let za revmatoidnim artritisom. Zdravstveno stanje se mi je naglo slabšalo, učinkovitih zdravil ni bilo. Pri 32 letih starosti sem bila tako bolna (vnetja, bolečine, otrdelost sklepov, nepokretnost …), da si nisem želela ničesar drugega več kot samo UMRETI! Pa ne v smislu, da bi storila samomor, ampak če bi mi to lepo zavili v celofan pod besedo EVTANAZIJA, bi jo takrat lahko celo sprejela. Kaj sprejela, izprosila, celo izsilila!
Žalostno dejstvo, da bi tako zapustila ljubljenega moža, dva osnovnošolska otroka, starše, vse bližnje … Trpljenje pa je bilo že neznosno. Ampak, povem vam, da upanje umira zadnje, pa čeprav ga ostane le še kanček, kajti pri Bogu je vse mogoče. Velika je moč molitve.
Od takrat pa do danes je minilo 20 let
20 let ŽIVLJENJA. V tem obdobju sem prejela novo biološko zdravilo (božično darilo), doživela na stotine malih čudežev in kar je najpomembneje, bila sem s svojo družino.
Še več: spremljala sem odraščanje otrok, gledala, kako sta si ustvarila družini, postala sem babica … In namesto, da bi mojima vnučkoma zdaj govorili, da ju babi objema iz nebes, jih lahko vse resnično objamem! In če bo Božja volja, bom objela še kakšnega vnučka. Ne nazadnje, neprecenljivo je tudi, da se z možem skupaj starava, za kar sva Bogu neizmerno hvaležna.
Seveda pa še včasih tudi trpim. Pravim, da imam doktorat iz trpljenja. 🙂 Vendar v zavedanju, da Nekdo bdi nad menoj, je vse lažje …
Kaj to pomeni?
Samo eno življenje imamo, da ga živimo in delamo dobro. Kaj bi bilo s človeštvom v prihodnje, če izključimo sočutje, ljubezen, skrb za bolnike?
Zdaj imamo priložnost, da dajemo zgled potomcem s tem, da skrbimo za ostarele in bolne, sicer lahko oni prej začnejo razmišljati o naši evtanaziji, kot bi si jo mi sami želeli.
Mimogrede, v hiši živimo štiri generacije. Lahko bi rekli, da skupaj skrbimo za ostarelo staro mamo, mojo mamo, ki se že nekoliko izgublja v času.
Težko, a lepo
ŽIVLJENJE. Čeprav je včasih težko, je predvsem lepo. Hvaležna sem za življenje in za svojo družino.
Sedaj razmišljam in pišem, saj imam čas. Okrevam namreč po operaciji in čakam, da bom med drugim spet lahko delala v našem vinogradu … Do takrat pa dopustim, da se drugi vadijo in krepijo v sočutju.
Nekdo je vprašal Boga: “Kje si? Kje je tvoja dobrota? Glej, tale je kruljav, invalid, oni je brez doma.” Bog pa odgovori: “Saj sem jima dal TEBE!”
Spoštujmo ŽIVLJENJE in po svojih močeh pomagajmo tudi svojcem težko obolelih.
Z ljubeznijo,
Magda Bogša
Foto: osebni arhiv
