Pri nas je žena dolga leta pekla kruh. Kilogram moke in multipraktik, pa je šlo. Navdih sva dobila pri Alešu Čerinu in njegovi analizi, koliko prihraniš, če sam pečeš kruh. Žena je Gorenjka in pri nas se »špara«, pa naj stane kolikor hočete. Navaden bel kruh je mogoče v trgovini res cenejši od doma spečenega, ampak če uporabljaš različne vrste moke in dodajaš še sezam, bučna in sončnična semena, pa je stroškovna zmaga na strani domače pečenega kruha. Pa še boljši je!
Ko sem se upokojil, je žena spet šla v službo
Kruh je pekla vedno bolj poredko. Za mene pa se je ves svet sekiral, pa še pol žlahte zraven, da mi bo v penziji na smrt dolgčas, zato so mi hoteli na vsak način pomagati z nasveti, ki so mi šli samo na živce. Osebno mi ni nikoli bilo dolgčas (razen v vojski, ene dvakrat) in tudi sedaj mi ni.
Da bi se znebil nadležnih svetovalcev, sem se odločil, da bom pekel kruh.
Najprej sem gledal ženo, kako peče kruh in si pri tem natančno zapisoval vse postopke. Spisal sem si pravcati priročnik za telebane na treh straneh in potem sem se čutil dovolj sposobnega, da sem se tudi sam lotil zadeve. Ko sem opazoval ženo, se mi sploh ni zdelo tako težko. Peka kruha pa res ne more biti neka vesoljska znanost.
Pravijo, da je vsak začetek težak. Vsak začetnik pa je še veliko hujši!
S tisto kepo testa sem se mučil kot šimpanz, ki hoče raztegniti kilogramski žvečilni gumi. Žena me je opazovala, živčno zavijala z očmi in bi najraje ročno posredovala. A se je zadržala in svojemu ljubemu krampu (t. j. meni) svetovala, kako naj se lotim testa, da ne bo videti, kot da izdelujem lepljive jermene za krožno žago. Priznam, res sem bil pripraven kot sekira za v žep. Ampak na koncu mi je le uspelo, da sem spekel svoj prvi kruh. Naslednjič mi je šlo že bolje.
Peka kruha je eno, čiščenje »opreme« pa drugo
Žal spadam med tiste može, ki v ročnem pomivanju posode ne vidijo nič navdušujočega. Pravzaprav sem s tem opravil med prvo nosečnostjo. Takrat je žena rekla, da zaradi obilnega trebuha ne more več pomivati posode. Zgrozil sem se, ker sem vedel, kaj to pomeni zame: da bom sam, »na peš«, pomival posodo.
Naslednji teden sva že imela pomivalni stroj. Temu se reče, da je lenoba gonilo napredka.
Ugotovil sem, da je čiščenje našega starega multipraktika zamudno opravilo. En kilogram moke, pa toliko čiščenja. Vedel sem, da to pri meni na dolgi rok ne bo šlo. Stvar bo treba racionalizirati. Če že čistim, naj bo vsaj »izhodni izdelek« vreden tega! Žena je že nekaj časa sanjala o kuhinjskem robotu. Izbrala sva ne preveč dragega, s 6,5 litrsko posodo, da lahko brez težav zmeša testo iz dveh kilogramov moke.
Ne vem sicer zakaj pravijo temu pripomočku robot. Zame je to čisto navaden mešalnik, tako nekako, kot je mešalec za beton, samo manjši, da gre na kuhinjski pult.
Dolgčas? Pečem kruh!
Najprej sem delal enkratno »porcijo« testa. Potem sem ugotovil, da je vse tisto čakanje na vzhajanje testa pravzaprav izguba časa in da lahko medtem zmiksam še eno rundo. To pa je bilo nekaj zame! Akcija! Gnetenje, oblikovanje hlebčkov, vzhajanje, pa spet gnetenje in oblikovanje štruc, da gredo lepo po štiri na en pekač. Vmes pa še ukvarjanje z drugo »porcijo« testa. Med vzhajanjem testa pa še čiščenje mešalnika.
Sedaj mi je peka kruha postala pravcati užitek. Pa še samozavest se mi je okrepila. Imam namreč viden in otipljiv dokaz, da sem nekaj dobrega naredil.
Iz začetnih štirih kilogramov moke na koncu pride skupaj čez sedem kilogramov kruha v šestnajstih štrucah. Sicer niso tako estetske kot v trgovini, so pa vsekakor unikatne in okusnejše! Večina jih gre v zamrzovalno skrinjo. Ko jih zmanjka, pa spet organiziram dan za peko. In ko me sedaj kdo vpraša, če mi je v penziji dolgčas, rečem, da zato pečem kruh. Priznam, moj odgovor jih pusti osuple in odprtih ust.
Foto: Canva
