Zatreskal se je v njen glas preko CB radijske postaje in jo osvojil!

, ,

Sredi tedna proti koncu lanskega avgusta sva se z možem Robijem odpeljala na Dolenjsko k Damjanu in Ireni Šeruga, ki sta naju sprejela v svojem domu v Črmošnjicah pri Stopičah. Irena in Damjan sta starša štirih otrok, ki počasi odhajajo od doma, poročena sta 24 let in izjemno zanimiva ter prijetna sogovornika. Takšna, da tudi ko je bil že čas za odhod in smo se že petkrat poslovili, še kar nismo mogli narazen, ker je bilo še toliko tem za pogovor. 🙂

Irena in Damjan, kje in kako se je začela vajina skupna zgodba?

Irena: Spoznala sva se preko CB postaj – gre za UKV prenosnik, ki ima druge frekvence. Enkrat me je preko te postaje slišal pri bratrancu in hotel govoriti z mano. Tako sva se začela pogovarjati. Damjan je postajo od bratranca tudi odkupil in me začel osvajati. Kar nekaj časa sva komunicirala preko postaj, ne da bi se sploh videla v živo. Ko sva se prvič dobila, je prišel pome dolgolasec z ladjo (Renault 18).

Damjan, kako si pa ti samo po glasu, ne da bi Ireno videl, vedel, da se splača vztrajati?

Damjan: Jaz sem se zatreskal v njen glas. Dolgo sem jo vabil ven, dokler se ni enkrat omehčala.

Irena: Hodila sva dobra tri leta. Vmes se je zgodilo marsikaj, dokler mi ni Damjan enkrat prinesel prstana in me zaprosil.

Sta starša štirih otrok.

Irena: David študira računalništvo, Ana je na študiju umetnosti v Kopru, dvojčka pa hodita v srednjo šolo, Monika na gimnazijo v Želimlje, Dominik pa na strojno šolo v Novem mestu, ker želi postati mehatronik. Tako bo samo še eden od otrok ostal doma.

S kakšnimi izzivi se srečujeta pri vzgoji odraščajočih otrok?

Irena: Velikih preizkušenj nismo imeli oziroma jih jaz nisem občutila. So pa izzivi, kot na primer kako jih povabiti, da gremo skupaj k maši, ko želijo uhajati od tega, kako skrbeti za povezanost doma, v družini. V zadnjih letih nas je združevala večerna molitev. Otroci so si zelo različni, tudi dvojčka med seboj. Vsak zase je unikat. Izkazujejo pa v zadnjem času vsi glasbeni talent, celo David, ki mu ni bil dan talent posluha, se je lotil bas kitare in celo poletje vadil.


Kaj se vama zdi pomembno, kakšne vrednote bi rada predala otrokom?

Irena: Najprej vero. Preprostost, poštenje, iskrenost. To so tudi najine vrednote. Kadar se zazdi, da hoče kateri od otrok iti malo po svoje, ga Bog vedno drži za roko in pripelje nazaj. Ne vemo pa, kaj še bo v prihodnosti.

Damjan: David in Ana sta praktično odrasla in vidim, da nama je v vzgoji z Božjo pomočjo kar uspelo. Sta samostojna, pozitivno naravnana, znata poskrbeti zase, David je aktiven v Vincencijevem domu v Ljubljani, daje za skupnost.

Irena: Ana je pa rada sama, ampak bi vse naredila za druge. Je rada doma. Letos gre v katoliški dom na obali in si želim, da bi tam našla skupnost, kjer bi se dobro počutila.

Damjan, ti si grafični oblikovalec in imaš svoje podjetje, ki je specializirano za oblikovanje embalaže.

Damjan: Res je. Delam tudi druge stvari. Predvsem rad oblikujem knjige.

Sklepam, da delaš od doma. Kako je biti sam svoj šef? In kaj počneš ti, Irena?

Damjan: Imel sem pisarno v podjetniškem inkubatorju v Novem mestu, vendar sem jo večinoma uporabljal le za kakšne poslovne sestanke. Tako delo zahteva precej strukture in organizacije. Samostojni podjetnik sem šele eno leto, prej sem bil 22 let v redni službi. Prej so za vse poskrbeli drugi, zdaj moram za vse poskrbeti sam, tudi za posel, za plačane račune. Je pa svoboda tista, ki je tudi nekaj vredna.

Irena: Jaz delam v projektantskem biroju, kjer je vedno preveč dela in so velike zahteve. Včasih si želim, da bi imela drugo službo, celo krave bi šla past, zato vsako jutro prosim Boga, naj mi pošlje pomoč, ko jo bom potrebovala, ali pa mi najde drugo službo. Zaenkrat je tako, da mi pošilja pomoč.

Imamo nekaj skupnega. Tudi vidva sta motorista in rada »pobegneta« kam v dvoje z motorjem.

Irena: Večkrat greva na randi z motorjem, tudi za vikend in enkrat na leto na potovanje za štiri dni. Letos smo šli s prijatelji čez Bosno.

Damjan: Jaz sem že kot otrok poznal motorje, me je okužil oče.

Irena: Jaz pa sem si kot dekle želela motor, pa so doma rekli, da ga dobim za odličen uspeh, česar nisem dosegla.

Damjan: Prvi motor sem si kupil sam. Ko sem kupil avto, sem moral motor prodati. Leta 2012 sva potem skupaj kupila motor.

Irena, ti pa si imela tudi svoj motor nekaj časa, kajne?

Irena: Že ko sem bila najstnica sem vsakokrat, ko se je mimo mene peljal kakšen chopper, obstala in gledala za njim. Takrat me je prijelo, da bi ga tudi sama vozila. Kasneje se je ta želja še povečala (morda kriza srednjih let). Za 40 let mi je Damjan podaril bon za izpit za motor. Sem pa zelo kratek čas vozila sama. Ko smo bili na potovanju s šotorom po Evropi, me je, ko smo prišli do morja pred Genovo, zalil val, ki mi je skoraj strgal križno vez v kolenu. Sledilo je okrevanje in v tistem času so se zame začele spremembe v življenju, ko je posegel Bog – tudi preko seminarjev. Razumela sem, da je bila moja želja po motorju hlepenje po nekaj več – ko imaš službo in družino, pa še kar iščeš, kako bi izživel svoje skrite želje.

Regijski voditeljski pari skupaj na DiŽ-evem nadaljevalnem seminarju v Izoli.

Kako sta se srečala z Družino in Življenjem?

Damjan: Po smrti tedanjega župnika smo leta 2013 dobili novega, Tadeja Kersniča. Franci in Danica Bačar sta dala pobudo za zakonsko skupino, ki je do takrat v župniji ni bilo. Povabili smo Danija in Vilmo in kmalu zatem ustanovili prvo zakonsko skupino v Stopičah, ki sva se ji takoj pridružila.

Je bila to odločitev obeh?

Irena: Damjan si je že prej želel, da bi se vključila v kakšno skupino, jaz pa sem »bremzala«. Zanimivo, glede na to, da smo pri nas doma živeli bolj krščansko. Je pa Damjan prej osebno srečal Jezusa in bil gonila sila v naši družini.

Damjan, kako se je zgodilo tvoje srečanje z Jezusom?

Damjan: Sem tipičen primer birmanca, ki je po birmi odpadel od Cerkve in potem taval vsepovsod, tudi v new age sem zašel. Videl pa sem, da tam ni življenja. Me je pa Bog potem poklical nazaj.

Irena: Jaz pa sem vseskozi po nečem hrepenela, pa nisem vedela, po čem. Po srečanju z Jezusom se ti življenje obrne. Še vedno si na nek način isti, vendar drugače gledaš na stvari in drugače živiš – prečistiš, s kom se družiš.

Kako pa sta začela voditi zakonsko skupino?

Irena: Eno leto je Aleš Čerin vodil srečanja za starše v stopiški osnovni šoli in po tem letu so se zakonski skupini pridružili še štirje novi pari. Po nekaj srečanjih smo ugotovili, da nas je preveč, zato sva midva mlajše pare združila v novo skupino. Na začetku naju je bilo strah te vloge.

Damjan: Povedati morava, da sva daleč od vzornega voditeljskega para, ker vodenje srečanj prepuščava drugim. Spomniva samo na termin srečanja, parom se pošlje nekaj iztočnic, o katerih se vnaprej pogovorijo in se tako pripravijo na srečanje.

Mojca: To je “dajanje naprej” – da voditeljski par vodenje srečanj prepušča posameznim parom in tako omogoča prostor rojevanja novih voditeljskih parov. To je pravi način dela. Hvaležna sem vama, da sta sprejela tudi vlogo regijskega voditeljskega para.

Damjan: Boš čez eno leto povedala, kako si zadovoljna z nama. 🙂

Irena: Mene tolaži misel, ki jo pri DiŽ-u večkrat izrečemo, in sicer da Bog ne kliče usposobljenih, ampak usposablja poklicane. Če se daš na razpolago, Bog poskrbi.

Na Dajemo naprej 2023 med pogovorom po skupinah (foto: M.Maležič)

Kako vidita svojo vlogo v župniji kot zakonca?

Damjan: Lani smo se pogovarjali, kaj bi še lahko naredili v župniji. Župnija je »pobratena« s Pastoralno zvezo župnij Slovenj Gradec, ki jo vodi Simon Potnik in s katero občasno sodelujemo. Udeležili smo se tudi Alfa tečaja. V pastoralni zvezi so pripravili seminar o prevzemanju voditeljskih vlog, ki ga je vodil Matej Cepin. Tako se je ideja v zakonski skupini, da bi dali še nekaj več, poklopila s tem seminarjem, na katerega smo šli trije udeleženci. Postavili smo nov portal Hiša na skali, s katerim želimo nagovarjati bolj oddaljene (tudi tiste, ki so »pobegnili« po birmi). Pripravili smo moški in ženski večer, kjer sta bila gosta Dani in Vilma. In imamo že nove ideje.

To je vzpodbudno, da se v župniji toliko dogaja, da laiki sodelujete.

Damjan: Če te Božja ljubezen vname, je edini logični korak, da se daš razpolago, ker želiš dati naprej še drugim.

Noben zakon ni brez preizkušenj. Kakšne so vajine?

Irena: Nedavno smo se soočili s preizkušnjo smrti mojega očeta. Tudi k mojim staršem se je prikradla korona, oba sta dobila covidno pljučnico. Pri mami se je izrazila zelo burno, pa se je potem počasi stanje izboljšalo, pri očiju pa je prihajala potiho in po desetih dneh čez noč naredila katastrofo. Večer prej je bilo na urgenci še vse v mejah normale, drugi dan je bil oči že v komi s 75-odstotno okvaro pljuč. Dva meseca smo se vsi borili in zaupali, da bo ozdravel. Zdravniki so bili različnih mnenj, nekateri so dajali upanje, drugi pa odločno odkimavali. To je bilo zelo težko obdobje, ne samo za mami in očija, temveč tudi zame in za vse nas. Oba starša sta invalida, mami je popolnoma slepa, vendar ni hotela zapustiti doma, zato sva zanjo skrbela z bratom. Vsak dan ob 14. uri sem klicala v bolnišnico in v strahu čakala na informacije, bila vesela za vsako najmanjšo izboljšavo, vse slabo pa poskušala zaviti v celofan in predati naprej. Precej sem tudi zamolčala.

Koliko časa je trajal očetov boj?

Irena: Dva meseca. To sta bila meseca neprenehne molitve, molili smo za čudež ozdravljenja. Po celi Sloveniji in celo preko meje so bile molitvene verige za ozdravljenje očija. Nekaj časa sploh nisem hotela pomisliti, da ne bo ozdravel – seveda bo, saj je močan, na splošno zdrav in vedno v pogonu, tako poln življenja, pa z menoj bo zaplesal na praznovanju mojega abrahama.

Si se kaj kregala z Bogom?

Irena: Spraševala sem se, kako bom gledala na Boga, če oči umre. Tukaj me je vedno spremljala misel našega župnika, ko je pri molitvi za domovino z modrostjo nakazal prav na ta pomislek. Mi molimo za prav določeno rešitev in verjamemo, da se bo zgodilo. Kaj pa če se ne? Ali bom še vedno gledala na Boga kot na ljubečega Očeta, ki najbolje ve, kaj je dobro zame, za domovino, za starše …

Moram priznati, da sem večkrat morala prav močno prepričevati sebe, da On že najbolje ve, tudi če jaz menim drugače. Z Božjo pomočjo nisem klonila. In prišel je očijev konec zemeljskega življenja, odšel je k Očetu v naročje.

Kako je bilo po njegovi smrti?

Irena: Še vedno sem se spraševala, če je res tako najboljše za vse. Skrbelo me je za mami, kako bo sama, saj sta bila drug drugemu v pomoč … Kako bomo zdaj? Toliko stvari je bilo, za katere je samo on vedel, kje so, kako delujejo …  Ko zdaj gledam nazaj, verjamem, da je bilo tako najbolje. Koliko težav bi lahko bilo, če bi preživel, saj je imel po enem tednu predihavanja že 90 odstotkov pljuč uničenih, kakšno življenje bi to bilo zanj, kako bi mami, slepa, karkoli lahko storila, kakšna teža bi bila to za nas? Zdaj vemo, da imamo novega priprošnjika pri Bogu, da prosi za nas, za mami, da bo zmogla brez njega, da bo imela dovolj moči, da bo izpolnila svoj tek, ki ji je še namenjen. Pogrešamo ga.


Kaj vama pomeni vera, osebni odnos z Bogom?

 Irena: Z vero je veliko lažje, ker se imaš na koga opreti.

Damjan: Zjutraj oba bereva Božjo besedo, jaz uporabljam lekcionar v aplikaciji, Irena pa na spletni strani hozana.si. Bogu zjutraj tudi izročim dan in delo. Sam pa rad berem tudi duhovno literaturo. Trenutno berem biografijo o Katarini Sienski. Zvečer je obvezna osebna molitev pred spanjem. Ko so kakšne preizkušnje, v postelji moliva tudi skupaj, največkrat je to, kadar ima kateri od otrok izpit ali kaj podobnega. Pred spanjem pokrižava drug drugega.

Irena: Na poti v službo vedno prosim za vodstvo skozi dan, se zahvaljujem.

Damjan: Včasih, preden so šli otroci od doma, smo redno molili zvečer, imeli prošnje in zahvale v krogu. Včasih je to trajalo tudi po eno uro, smo pa v tem času izvedeli marsikaj, česar sicer ne bi. To je dragoceno.

Damjan, kaj te navdihuje pri Ireni?

Damjan: Njena pozitivna naravnanost. Sam sem bolj introvertiran in včasih preveč razmišljam o stvareh, si jemljem k srcu, Irena pa me z optimizmom potegne ven, kadar pregloboko zabredem. Si ne predstavljam, kako bi bilo, če ne bi bila taka.

Kaj pa tebe, Irena, pri Damjanu?

Irena: Pa ravno nasprotno, drugače ne bi prišla skupaj. Jaz pa sem preveč odprta, hitra, ne razmislim, preden rečem. Damjan pa me uči, da je dobro včasih iti vase, razmisliti. Mi daje širino, ki je prej nisem imela. Sva si pa res zelo različna.

Irena in Damjan, hvala, da smo se smeli z vama sprehoditi skozi vajino življenje, za vajin zgled zaupanja v Boga in dajanja naprej!


Članek je bil prvotno objavljen v reviji Družina in Življenje.
Foto: osebni arhiv in arhiv DiŽ

0 komentarjev

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja