Pred kratkim sem imela priložnost preživeti nekaj ur z mamico, katere sin se že več let bori z rakom. Pogovor z njo je bil eno samo pričevanje. Pričevanje, kaj pomeni res zaupati v božjo voljo. Kaj pomeni zares moliti.
Opisala mi je nekaj čisto konkretnih dogodkov, ko se je v stiski obrnila na Jezusa. In njeno življenje je trenutno polno dogodkov, ki jih ne bi zmogla, če ne bi prav v vsakega izmed njih povabila Jezusa.
Za kaj prosim?
Ob njenih besedah sem pomislila: kdaj pa jaz prosim Jezusa za pomoč? Ali si ga upam »pocukati za rokav« samo v trenutkih, ko se soočam s težkimi preizkušnjami? Ali ga znam povabiti tudi v »običajne«, vsakodnevne stiske ?
Poglejmo konkreten primer: danes zjutraj sem oštela otroke, ker so tik pred odhodom v šolo, ko sem spravljala najmlajša dva v vrtec in se mi je že mudilo v službo, potrebovali mojo pomoč. »Mami, napiši mi v beležko, da grem lahko domov po kosilu!« »Mami, katere čevlje naj obujem za pohod?« »Mami, jaz bi šel s skirojem v vrtec …« in tako naprej.
Čeprav vem, da jutranja naglica ni primeren čas za obnavljanje družinskih pravil (Vse za šolo si pripravi dan prej!), si nisem mogla pomagati, da ne bi – ob iskanju čevljev in pisanju v beležko – vmes še malo »popridigala« in dala duška svoji jezi. Seveda smo potem odšli od doma slabe volje vsi – otroci in jaz sama.
Ali ne bi bilo bolje, da bi v trenutku, ko se mi je zdelo, da se mi bodo podrli vsi načrti, v situaciji, ki me je presegala, poklicala Jezusa in ga prosila, naj umiri moje srce in mi pomaga? Ali lahko Jezus potolaži mamo, ki zjutraj »po nepotrebnem« zganja paniko? Seveda lahko! Zanj nobena prošnja ni banalna.
Molitev bodi ti življenje celo
Čedalje bolj ugotavljam, da zame prava molitev ni samo enourno klečanje z rožnim vencem v rokah, temveč tudi (ali pa še bolj) tisti hitri vzdihi, s katerimi vabim Jezusa v svoj vsakdan, ga prosim in se mu zahvaljujem.
Recimo za to, da mi ni bilo treba dolgo čakati na avtobus. 🙂 Jezus želi biti z nami, samo mi vse prevečkrat zaupamo najprej v svoje lastne moči in se obrnemo nanj šele, ko nam spodleti.
“Jezus za roko me drži”
Na duhovnih vajah nam je voditelj molitev predstavil takole: ni treba moliti po obrazcih. Lahko molite tako, da si predstavljate, kako Jezus sedi ob vas in mu pripovedujete, kako ste preživeli dan.
Za mnoge udeležence je bila ta ideja nekaj popolnoma novega. Jezus kot prijatelj, ki mu lahko zaupam vse. Ki me ne obsoja in nikoli ne obupa nad mano.
Ali kot pravi pesem:
Hodim po poti in sonce se smeji,
Jezus za roko me drži.
Ko pa prikrade se žalost v srce
in v duši vlada gorje.
Pa Jezus vlije mi novih moči,
da spet zapojem na glas.
Hodim po poti …
Dovolimo Jezusu, da nas drži za roko. V vseh trenutkih našega življenja.
Foto: Unsplash