Z otroki na romanje

,

V letošnjem mesecu maju z ženo praznujeva deseto obletnico najine skupne poti, najinega skupnega »DA«. Toliko lepih, nepozabnih in radostnih trenutkov se je zgodilo v tem času. Hvaležna sva za vse te trenutke, tudi za obdobje preizkušenj! Hvaležna pa sva tudi za najine štiri sinove, ki so nama zaupani.

Kam bi šla?

Razmišljala sva, na kakšen način bi Njemu, ki je najine poti združil, izrazila hvaležnost. Sam sem imel v mislih kakšne duhovne vaje (pri DiŽ-u, seveda 🙂 ), žena pa je izrazila željo po obisku Medžugorja.

Zaradi mojega precej natrpanega urnika v službi, sva realizacijo teh idej planirala v jesenskem času letošnjega leta. Na romanje res ne bi želel oditi direktno iz službene pisarne … s polno glavo strojniških izzivov in idej.

A še v istem tednu sva od družinskih prijateljev dobila povabilo, da s sosednjo župnijo poromamo v Medžugorje. Hmmm … bo kar držalo, da »moje misli niso vaše misli in vaša pota niso moja pota, govori Gospod« (Izaija 55,8).

Kar z otroki?

Ženo sem previdno vprašal: »Kam pa dava otroke?« »Ja, vsi gremo!«, je bil njen odgovor. Moram priznati, da sem na to opcijo sicer potihoma pomislil, a že v naslednjem hipu si mojega najstarejšega (8-letnega) sina »tam dol« nekako nisem predstavljal. Sedaj je pri njemu pač obdobje, ko je »vse brez veze«, »maša je trapasta«, »ne bom hodil k verouku« ipd. Nisem imel želje, da bi ga primoral še na romanje. Tudi druga dva sinova (stara 6 in 4 leta) nista kazala kakšnega navdušenja. Najmlajšemu (2 leti) je pa za zdaj tako ali tako še vseeno … zadovoljen je, da je le ob starših. 🙂

Poleg omenjenega, pa je bil datum romanja ravno v tednu, v katerem smo imeli tudi duhovne vaje z našo zakonsko skupino. Govoril sem si, da bi bil za sinove to lahko duhovno preveč naporen teden. Globoko v sebi pa sem čutil, da bo ta pot lahko posebna tudi zanje …

Milostni čas

Na romanje smo odšli duhovno »ogreti«, direktno iz duhovnih vaj. To je bil res milostni čas! Preprosto nisem povsem dojel, da smo res v Medžugorju – tukaj in zdaj, da smo tja lahko prišli kot družina … obdajali so me občutki čiste hvaležnosti.

Občudoval sem tudi zainteresiranost najinih sinov za ves romarski program: obisk komune Cenacolo, vzponov na hrib Crnica in Križevac, udeležbo pri sv. mašah, poslušanje zgodb o tamkajšnjih vidcih … kot bi jim Marija sama govorila: »Dragi otroci, ko bi vedeli kako vas ljubim …«.

Njena materinska ljubezen nas je v ta odmaknjeni kraj pripeljala s skupno petindvajsetimi otroki. In ni boljše motivacije, kot je zgled, ki so si ga otroci dajali drug drugemu.

Bosi na križev pot

Če je bilo prvi dan med vzponom na hrib prikazovanja (Crnica) s strani otrok še nekaj jamranja in trme, pa je naslednji dan poskrbel za popoln preobrat. Tik pred vzponom na hrib Križevac, so si otroci pričeli sezuvat čevlje – eden za drugim so se odločili, da bodo vrh osvojili bosi. Kakšen zgled, predvsem nam odraslim! Kljub temu, da sem na hrbtu nosil najmlajšega sina, sem si tudi sam odločil iti bos.

Neposreden stik s tlemi v človeku dejansko prebudi skrite čute … čute za (mrzlo) zemljo, za ostro kamenje, za tekoče blato … molitev križevega pota dejansko dobi povsem drugačen pomen.

Zvrhana mera

Skoraj ne mine dan, ko se z mislimi ne bi ustavil ob našem (prvem) romanju v Medžugorje. Verjetno ga ob odsotnosti otrok ne bi dojel v takšni obliki. Na tem mestu mi odzvanjajo tudi Jezusove besede: »Pustite otroke, naj prihajajo k meni, in ne branite jim, kajti takšnih je Božje kraljestvo« (Matej 19,14).

Da se je milostni teden zaključil v najlepši možni obliki, je poskrbelo še peš-romanje naše župnije na Brezje k Mariji Pomagaj. Udeležila sva se ga z najstarejšim sinom – kot da po vsem tednu še ni imel dovolj duhovnosti… Bogu hvala za njegovo vztrajnost in odločnost!

P.S.: Duhovne vaje pri Diž-u pa še sledijo. 🙂

Foto: Tomaž Sokol, Tomaž Pisk, splet

 

0 komentarjev

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.