Ob izteku poletja smo se ob priliki okroglih jubilejev dobile s prijateljicami iz šolskih dni. V pogovoru, polnem smeha in obujanja spominov, smo si izmenjale tudi doživetja iz naših družin.
Mama v stiski
Prijateljica, ki nima osebne izkušnje vere, saj prihaja iz neverne družine, je pripovedovala o stiski, ki jo je doživela ob sinovem rojstnem dnevu. Zaradi narave moževe službe večino dni v tednu sama skrbi za družino.
Starejši sin, šolar, ima zaradi svoje diagnoze težave z navezovanjem stikov s sovrstniki, zato je v razredu velikokrat nerazumljen. Ko je letos praznoval svoj rojstni dan, je želel praznovati s sošolci. Poslali so vabila, a večer pred dnevom praznovanja udeležbe ni potrdil niti eden.
Sin se je veselil, pripovedoval, kako lepo se bodo imeli na bazenu; prijateljica pa mu ni upala povedati, da po vsej verjetnosti na praznovanje ne bo nikogar.
Molitev k Bogu, ki ga ne poznaš
Sama, v stiski, z odsotnim možem, se je obrnila na Boga. Čeprav ne pozna molitvenih obrazcev, je celo noč molila in prosila Boga za pomoč, da njen sin ne bi trpel. Naslednji dan so začele prihajati potrditve udeležbe. Praznovanje je lepo uspelo.
Kakšna pa je tvoja vera, žena?
Ganjena ob njeni pripovedi – kot mama sem se brez težav vživela v njeno stisko – sem pomislila: kakšna pa je moja vera? Občudovala sem njen pogum, da je prosila za pomoč Boga, ki ga sploh ne pozna. Kolikokrat se sama znajdem v stiski, pa kar ne upam prositi Boga za pomoč, ker v srcu morda niti ne verjamem zares, da me lahko Bog usliši.
Če bi imeli vero kakor gorčično zrno … (Matej 17,20)
Gospod nam obljublja: »Resnično, povem vam: Če bi imeli vero kakor gorčično zrno, bi rekli tej gori: ›Prestavi se od tod tja!‹, in se bo prestavila in nič vam ne bo nemogoče.« Hvaležna sem tej prijateljici, ki mi je s svojo pripovedjo pokazala, da se Bog ne ozira na »etiketo« vernega kristjana, ko želi izkazati svojo dobroto. In mi hkrati omogočila, da razmislim o svojem zaupanju v Božjo veličino in vsemogočnost.
Foto: Unsplash
