Vsi smo DiŽ!

,

Ko sem premišljeval, o čem naj pišem, sem se spomnil besed Je suis Charlie Hebdo (Jaz sem Charlie Hebdo). Slogan je nastal po napadu na uredništvo satiričnega časopisa Charlie Hebdo v Parizu leta 2015, v katerem je bilo ubitih 12 urednikov omenjenega časopisa.

Ljudje so s sloganom najprej izražali sočutje do žrtev napada, kasneje pa je slogan postal znamenje množične pripadnosti oziroma izraz podpore svobodi govora.

Kaj sploh je predanost oziroma pripadnost?

Nekdo je lahko predan neki ideji, filozofiji, skupini, delu, športu, narodu, ženi, otrokom, družini, Bogu … Naj omenim nekaj definicij predanosti:

1. SSKJ: predanost je značilnost človeka, ki požrtvovalno, nesebično dela za kaj. 2. WEBSTER: predanost je pripravljenost dati svoj čas in svoje moči na razpolago nečemu, v kar verjamem; je obljuba (trdna odločitev), da bom nekaj naredil. 3. VOCABULARY.COM: predati se pomeni dati samega sebe na razpolago nečemu/nekomu.

Kadar se v Krškem peljem mimo stadiona, na različnih nogometnih igriščih v mrazu in dežju ali v sončni pripeki mladi športniki zavzeto trenirajo. Občudujem jih in pomislim: »Bravo mladi! Občudujem vašo vztrajnost in predanost nogometu!«

Podobne občutke imam tudi ob misli na plavalce in druge športnike, na glasbenike, ki ure in ure vadijo svoj instrument … Zakaj je zanje to tako pomembno? Zato, ker se učijo, da nič ne pride samo od sebe, da za dober uspeh ni dovolj le talent, pač pa sta potrebna vztrajno delo in predanost.

Apostol Pavel in predanost

Apostol Pavel je bil najprej navdušen preganjalec kristjanov. O sebi pravi: »Čeprav sem bil prej bogokletnik, preganjalec in nasilnež …, se me je (Jezus) usmilil, ker sem delal v neveri, iz nevednosti.« (1 Timoteju 1,13)

Ko pa je Pavel doživel izkustvo osebnega srečanja s Kristusom, ga je to izkustvo za vselej spremenilo. Zapisal je: »Kar je bilo zame dobiček, to sem zaradi Kristusa začel imeti za izgubo …, osvojil me je Jezus Kristus.« (Filipljanom 3,7. 12)

Njegovo navdušenje in predanost sta bili njegovi osnovni karakteristiki: »Vsem sem postal vse, da bi jih nekaj zagotovo rešil. Vse delam zaradi evangelija.« (1 Korinčanom 9,22–23) To, da danes živimo v krščanskem svetu, je v veliki meri zasluga apostola Pavla in njegove predanosti oznanjevanju evangelija.    

Kdo oziroma kaj smo Družina in Življenje (DiŽ)?

DiŽ smo mlada in rodovitna družina, ki nenehno raste. V DiŽ-evi družini smo med seboj vsi »v sorodu«. Vsem nam je skupna želja, da bi, ne le mi in naše družine, pač pa tudi naši sorodniki, prijatelji, sodelavci, znanci in njihove družine, ne le preživeli, pač pa dobro živeli in bili vedno bolj rodovitni.

Pri tem si nenehno prizadevamo za gradnjo medsebojnega spoštovanja, sočutja, naklonjenosti in ljubezni med možem in ženo ter med starši in otroki, kar je edino zagotovilo za topel in prijazen dom in zdravo medgeneracijsko sožitje.

Zavedamo se, da vse zgoraj našteto ne pride samo od sebe, pač pa je za to potrebno aktivno delo – aktivna oziroma dejavna predanost. Prav zaradi tega nenehno govorimo, da je DiŽ zgodba o dejavni ljubezni. Ljubezen namreč ni ljubezen, če le čaka in pričakuje, da bo kaj prejela. Ljubezen je prava ljubezen le tedaj, ko se daruje – ko daje.

Prava ljubezen nikoli ni sebična, ne krivična. Prava ljubezen je dejavna – gre za akcijo. Zares ljubiti pomeni biti venomer na preži. Ljubezen zato nikoli ne čaka, pač pa nenehno opazuje, kdaj bo lahko koga osrečila.

Komu oziroma čemu smo pri DiŽ-u predani?

Kadar kdo (voditeljski par, pričevalski par, član zakonske skupine, pisec članka za revijo ali splet, ali le bralec naše revije …) reče: »Vi, tam pri DiŽ-u!«, me zaboli. Zakaj? Zato, ker DiŽ nisem jaz, niti nismo tisti, ki imamo ta privilegij, da se vsaj enkrat na teden srečamo v DiŽ-evi pisarni v Krškem, skupaj molimo in iščemo poti, po katerih nas želi voditi Sveti Duh.

Če pa dobro premislim, z veseljem rečem: »Jaz sem DiŽ!«, vendar nič več in nič manj kot vsi, ki nas DiŽ povezuje in nam pomaga živeti in graditi odnose, za katere je vredno živeti in jih prenašati naprej. Zakaj? Zato, ker smo mi vsi DiŽ!

Bog je vsakogar izmed nas poklical in nam po prvem papežu apostolu Petru zaupal nalogo: »Blagoslavljajte, ker ste bili poklicani v to, da bi bili deležni blagoslova.« (1 Peter 3,9) Kadar blagoslavljamo, prosimo za božjo naklonjenost (SSKJ) ali z drugimi besedami, prosimo Boga, naj osebo ali dogodek, ki ga imamo v mislih, varuje vsega hudega.

Biti predan DiŽ-u pomeni blagoslavljati!

Če pa želimo blagoslavljati, moramo verovati in osebno pripadati troedinemu Bogu: Očetu, Sinu in Svetemu Duhu. Ali z drugimi besedami: njega, ki je stvarnik vesolja in je naš ljubeči Oče, odrešenik in vodnik, nenehno prosimo, naj nam (in vsem, za katere vsak dan prosimo) bo naklonjen.

Ko v Jezusovem imenu izrekamo besede: »Bog te blagoslovi!«, molimo. V molitvi tako nad tistega, ki mu je blagoslov namenjen, kličemo zdravje, uspeh in vse, kar mu je Bog namenil oziroma za kar ga je ustvaril.

Vsi DiŽ-evci smo povabljeni, da blagoslavljamo svojega sozakonca, otroke in vse tiste, s katerimi tvorimo ožjo oziroma širšo družino, ter vse druge, ki so nam darovani. Prav zaradi tega je blagoslavljanje DiŽ-evo temeljno poslanstvo!

Biti predan DiŽ-u pomeni (za)upati!

Ko se človek nečemu zares preda, gradi upanje, ko pa pri svoji predanosti vztraja, gradi zaupanje. Pri DiŽ-u si prizadevamo za gradnjo zaupanja Bogu, ki je z nami v vseh naših življenjskih situacijah, ki ve, kaj se z nami dogaja, ki nas ni zapustil, pač pa nam je v vsakem trenutku na razpolago in nam daje svojo moč – svojega Svetega Duha.

V takega živega Boga hočemo zaupati, v Boga, od katerega prejemamo vse, kar smo (življenje) in kar imamo (talente in sredstva za življenje).

DiŽ-a ne bi bilo brez vas!

DiŽ smo vsi, ki se zbiramo v zakonskih skupinah ali se udeležujemo raznih seminarjev, vsi, ki od DiŽ-a prejemamo novo upanje in novo veselje ter se učimo, kako dejavno služiti drug drugemu, kako se iz dneva v dan truditi za gradnjo zdravih odnosov v naših družinah.

DiŽ smo vsi, ki se Bogu priporočamo in v njegovo usmiljeno srce izročamo našo domovino. Zato je v DiŽ-u dragocen vsak, pa naj bo tisti, ki je šele na začetku nove poti, ali pa tisti, ki je že daleč na poti. DiŽ-a ne bi bilo brez vas, ki vsak dan molite za DiŽ, ki naše skupno delo podpirate s svojimi darovi in se tako kot vsi mi veselite uspehov in sadov Božjega delovanja v nas in po nas. Prav zato si zelo želim, da bi vsi vedeli, da ne obstaja elitni oddelek DiŽ-a, da smo mi vsi DiŽ!

V tem trenutku vas vabim, da v tihoti srca z menoj zmolite naslednjo molitev (to so le predlagane besede, lahko pa vi molitev oblikujete po svoje):

»Dragi Bog, hvala ti, da smeva biti del tvoje velike zgodbe o dejavni ljubezni, del te velike družine – del DiŽ-a. Hvala ti za vsa spoznanja in znanja o gradnji odnosov, ki jih po DiŽ-u prejemava. Priznava, da so nama v pomoč, da tudi zaradi teh spoznanj najina ljubezen raste in postaja vedno bolj rodovitna. Zahvaljujeva se ti za privilegij, da tudi naju kličeš in vabiš, naj postajava pri gradnji odnosov vedno bolj tvoja dejavna in aktivna sodelavca. Hvala ti, dobri Bog, da naju zaradi najinega aktivnega sodelovanja pri DiŽ-u ni strah prihodnosti, saj vedno bolj spoznavava, da je prihodnost v tvojih rokah in naju tam že čakaš.«

Članek je bil objavljen v reviji Družina in Življenje, junij 2019.

0 komentarjev

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.