Ona je Ljubljančanka, on pa Dolenjec. Meta je sodelavka v Družini in Življenju. Primož je nedavno po več letih dela v avtomobilski industriji pustil službo in se podal na novo pot, da bi bil lahko več z družino in delal, kar ga veseli. S petimi otroki sta si ustvarila dom v Dobravi pri Škocjanu.
Prihajata z različnih koncev Slovenije. Kje sta se našli vajini poti?
Primož: Spoznala sva se pri pevskem zboru Alojzij Mav v Ljubljani. Ko je Meta prišla pet v zbor, sem imel drugo punco, vendar sem čutil, da v odnosu nisem iz pravih razlogov.
Meta: Mene in sestro je v zbor povabila prijateljica in sva se res pridružili, potem ko sva jo vprašali, če se tam najde luštne fante. Bila sem stara 17 let in kar malo že razočarana v ljubezni, nad fanti. Takrat sem ugotovila, da imeti zvezo samo zato, da imaš fanta, nikamor ne vodi. Zato sem rekla Bogu, da si ne bom več jaz »rihtala« fanta, da naj mi ga on. In mi ga je. Primož mi je kmalu padel v oči, predvsem zato, ker je imel dolge lase – to mi je bilo v tistem obdobju pač všeč.
Primož: Tudi meni je Meta na eni od vaj padla v oči, ko se mi je nasmejala in sem čutil, da je med nama stekla kemija, vendar takrat nisem naredil nobenega koraka.
Meta: In to je trajalo pol leta! Jaz sem bila čisto zmedena, kaj se dogaja. Zakaj mi nikoli nič ne reče? Ker sem se »zaobljubila«, da si ne bom več sama iskala fanta, sem pač morala čakati, kdaj se bo Primož zmigal. Sem bila pa v agoniji in zato sem nek večer v molitvi rekla Bogu: »Če je Primož pravi zame, mi ga pošlji na pot.« Naslednji dan sem pred gimnazijo na Šubičevi, kjer smo se pogovarjale s sošolkami, s katerimi se nisem veliko družila, zagledala tri fante, med katerimi je bil tudi Primož, ki ga nikoli dotlej nisem videla nikjer drugje kot na vajah pevskega zbora. Pomahala sem mu. Ko smo se s sošolkami vrnile v šolo, me je prešinilo: Pa saj sem včeraj molila za to, da bi mi ga Bog poslal na pot! Tako sem bila pomirjena in vznemirjena hkrati, ker me je Bog dejansko poslušal. 🙂
Primož: Tudi to, da sem bil jaz v tistem času pred njeno šolo, je bilo nekaj neobičajnega. Špricali smo predavanja in šli na kavo na čisto drug konec Ljubljane, kamor nikoli nismo hodili. Nazaj grede sem šel sam in upal, da bo še tam, ampak je ni bilo več. Sem si pa zelo zapomnil ta dogodek in sem takoj povezal skupaj, ko mi je Meta kasneje povedala za to, kaj je prosila Boga.
Meta, ti pa si molila za moža, še preden si spoznala Primoža, kajne?
Meta: Ja, naredila sem si cel seznam: naj bo luštkan, visok, postaven, veren … To so bile glavne stvari. Na seznamu ni bilo, da naj zna igrati kitaro, čeprav mi je Bog namenil tudi kitarista. Dobila sem vse in še več kot to, kar sem prosila. Če bi bilo na seznamu še kaj, bi morda dobila še to. 🙂
Primož, ti si bil pa še zmeraj v zvezi?
Primož: Ja, bil sem neodločen. Na enem od izletov z zborom sva se z Meto veliko pogovarjala. Skupaj sva poslušala glasbo, ki sem jo takrat poslušal, in ji je bila všeč. Nisem mogel verjeti, da je to mogoče; da je punci, ki je sicer čisto normalno oblečena, lahko všeč metal glasba. Tik preden smo se poslovili, sem jo prosil za telefonsko. Kmalu sem končal prejšnjo zvezo in nato povabil Meto na prvi zmenek.
Kdaj sta se potem odločila za poroko?
Primož: Na prvem zmenku. J Šla sva na Ljubljanski grad, kjer sva se odločila, da greva v zvezo z namenom, da se poročiva, dogovorila sva se o številu otrok in o tem, da se želiva poročiti mlada, da študij ni ovira. Po dveh letih hoje sva se res zaročila in po treh letih poročila, ko sem dobil prvo zaposlitev prek kadrovske štipendije.
Meta: Jaz sem bila še študentka in sem doštudirala po rojstvu prvega otroka.
Iz kakšnih družin pa izhajata?
Primož: Prihajam iz tradicionalne krščanske družine, kjer smo redno hodili k maši, molili, prebirali Sveto pismo, brali večernice. Dobil sem dediščino, ki mi je kasneje, ko sem bil upornik, ko sem prihajal domov in smrdel po cigaretah, prišla prav, da nisem čisto zabluzil. Vedel sem, kdaj ne delam prav, in me je to držalo stran od večjih napak.
Meta: Jaz pa prihajam iz netradicionalno verne družine, saj moj oči ni bil krščen in se je dal krstiti, ko sva bila s Primožem že poročena. Mami je bila verna, je pa bil oči pobudnik tega, da sta nas, otroke, dala krstiti. Z družino smo molili skupaj pred kosilom, kot majhni otroci smo molili skupaj zvečer, kleče ob postelji. Ko smo odraščali, pa je večerna molitev postala osebna molitev. Hvaležna sem mami, ki nam je predala to, da je molitev oseben pogovor z Bogom. Prav ta način molitve mi je veliko pomagal že v najstniških letih. Primož mi je jasno dal vedeti, da mu vera veliko pomeni. Ko je to prvič rekel, sem se ustrašila, da bi rad postal duhovnik, ampak sem bila vesela. On mi je tudi predstavil molitev večernic, pri njih doma sem videla, kako poteka blagoslov doma, obredi, ki jih nisem poznala.
Leta 2008 sta se poročila in začela živeti v pravljici, a ne?
Primož: Dobro leto po poroki se nama je rodila prva hči. To je bila tako močna sprememba, da naju je precej šokirala.
Meta: Čeprav sem pred porodom slišala o poporodni depresiji in anksioznosti, sem si mislila, da se meni to ne more zgoditi. Spomnim se trenutka, ko sem ležala doma z dojenčkom v naročju in me je prešinilo: ‘Samo jaz sem mama temu otroku.’ Prav tiščalo me je in bila sem močno zaskrbljena. Tudi navzven se je to videlo, saj sem veliko jokala, se želela pogovarjati, imeti Primoža ob sebi, on pa je moral po enem mesecu nazaj v službo. Bilo je res težko obdobje prvih treh mesecev, preden sem dobila občutek, da bo šlo, da zmorem. Presenetilo me je, ker sem pričakovala, da se dojenčka avtomatsko razveseliš, da bo vse super, polno veselja. Najina izkušnja pa ni bila taka. Jaz sem uspela to sprocesirati navzven, Primož pa …
Primož: Meni ni bilo jasno, zakaj je Meta tako žalostna, če ni vendar nič narobe. Imava zdravega otroka, ki občasno malo pojoka, malo moramo vstajati ponoči. V meni se je prebudila tesnoba in postal sem kar malo paničen. Nisem vedel, kaj naj naredim. Postalo me je strah vsega: strah me je bilo jesti, strah me je bilo iti spat … Hkrati pa tega Meti nisem hotel povedati, pol leta sem to držal v sebi.
Vsi ti strahovi so torej prišli na dan zaradi velike spremembe ob rojstvu otroka?
Primož: Spomnim se, da sva šla z Meto k psihiatru, ki je Meto opogumljal z besedami: Vam ni treba skrbeti, saj imate moža, ki vas podpira in vas spodbuja. Jaz pa sem ob tem pomislil: Mene bi moral nekdo podpirati! Res mi je bilo težko, nisem pa hotel razlagati svojih težav Meti, da je ne bi obremenjeval.
Meta: Mene je pa potem še bolj skrbelo, ker mi ni povedal.
Primož: Zato zdaj otroke toliko bolj spodbujava, da svojih stisk ne tiščijo v sebi, ampak o njih govorijo, sploh zdaj, ko prihajajo v puberteto. Ta preizkušnja je bila zame kot trn, ki se mi je zabodel v roko, jaz pa sem ga samo lepo povil in pazil, da se ga ne bom dotaknil.
Vendar vidva nista ostala v tej krizi, ampak sta začela svojo pot rasti na področju duše, telesa in duha. V povezavi s tem imata zanimivo pričevanje, kajne?
Meta: Bila sva poročena dve leti in sva enkrat šla na obisk k Primoževim staršem, kjer sem na mizi opazila knjigo z naslovom Teologija telesa za začetnike. Že tam sem prebrala nekaj strani in takoj rekla Primožu: To knjigo morava prebrati! To je bila prva knjiga, ki sva jo brala skupaj. Zvečer, preden sva šla spat, sem jo naglas brala. Ker je bila tematika tako zanimiva, Primož celo ni zaspal zraven. To naju je res zbližalo med seboj in z Bogom na zelo konkreten način. Ugotovila sva, da je vera nekaj telesnega, da jo živimo v našem telesu in da se kaže s tem, kar mislimo, govorimo in kar delamo. Prav spolni odnos je vrhunec odnosa, podoba ljubezni med Bogom in nami. Ta primerjava nama je bila kar šokantna, saj prej na spolnost nisva gledala tako. Potem sva šla tudi na DiŽ-ev seminar o teologiji telesa. In sva ponovno slišala, da se vero živi z dejanji in s telesom in da ni vseeno, kaj počnemo. Poglobila sva se v naravne metode, ki dobijo nov smisel z vidika duhovnosti. Tako sva začela doživljati spolnost na popolnoma drugačen način. Lahko rečem, da bolj uživava, in ker oba veva, v katerem delu cikla se nahajava, ni pritiska.
Primož: Čas, ko se vzdržiš spolnih odnosov, je tako čas za pogovor, jaz sem postal bolj pozoren in ustrežljiv. To obdobje je kot predigra za čas, ko imaš lahko spolne odnose.
Kakšna pa je vajina izkušnja glede dejstva, da si žene v času ovulacije, ko se je potrebno vzdržati spolnih odnosov, če nisi pripravljen sprejeti novega življenja, spolnosti bolj želijo, medtem ko v drugem delu cikla ta želja upade?
Meta: Najina izkušnja je drugačna. V obdobju vzdržnosti se poveževa na drug način, želja in hrepenenje po združitvi raste. Najina izkušnja torej je, da zaradi hrepenenja, ki se gradi v obdobju, ko se odnosov vzdrživa, potem komaj čakava na neplodne dni. Tudi Sveto pismo pravi, da je čas objemanja in čas odtegovanja objemanju.
Primož: In oboje potrebuješ, da si blizu Bogu; tako v izobilju kot v pomanjkanju.
Sta imela še kakšne mejnike? Kako sta se sprla, recimo?
Primož: Na dva do tri tedne je padla bomba. Iz nule je bilo kar naenkrat vse narobe. Nisva se dnevno pogovarjala, sam nisem prevzemal odgovornosti v družini v taki meri kot danes, imel sem svoje skrbi, povezane z gradnjo hiše in s tehničnimi stvarmi. Vzgojo sem prepuščal bolj Meti.
Meta: Jaz pa svojih pričakovanj do Primoža kot moža in očeta nisem znala prav ubesediti in potem so padale bombe. Spomnim se, kako sem nekoč dojela, kaj v resnici počem. Navadno sem mu navrgla nekaj stvari, on pa se je z vsem strinjal. Enkrat pa sem mu rekla, naj se neha strinjati in mi pove kaj nazaj. Dobila sem tišino. In ugotovila, da mi Primož enostavno ni znal povedati svojega mnenja. Nekaj tega vzorca, ženskega komandiranja, sva prinesla tudi iz matičnih družin. Sama pri sebi sem ugotovila, da si v resnici želim moža, ki bo vodil mene in najino družino, hkrati pa mu vodenja nisem znala prepustiti. Nisem mu pustila, da se odloča po svoje, ampak po moje. Še zdaj se spomnim, kako sem mu enkrat zatežila zaradi brisač, ki jih ni pravilno pospravil v omaro. V mojih besedah ni bilo spoštovanja, saj mu tega, kar želim, nisem znala povedati na lep način.
Primož: Velikokrat sva se sprla, ker jaz nisem prevzemal odgovornosti. Spomnim se večera, ko sem sam na glas ponovil Metine besede, kaj pričakuje od mene. Dojel sem, da je prav, da tudi jaz razmišljam o šolskih obveznostih otrok, o tem, kaj bi jedli ali kam bi šli na izlet. To, kam bomo šli, je vedno prihajalo od Mete, sam sem bil brez idej.
Če torej prav razumem, v družini vodi tisti, ki je pobudnik, ki daje predloge?
Meta: Kadar se zalotiva, da spet ukazujem, se lahko zdaj že malo pohecava in sama zdaj rečem: Kar mož stori, vse prav stori. Žene moramo prepuščati.
Primož: To mi je zelo všeč, ker čutim zaupanje, zraven pride samozavest in avtomatsko tudi odgovornost, da odigram svojo vlogo.
Primož, bila sva skupaj v Exodus90 pred nekaj leti. Kako je tebe to zaznamovalo?
Primož: V Exodusu je po več letih ponovno prišel na plan tisti strah, ki sem ga kot trn povil. Strah me je bilo, da ne bom mogel zaspati, ker je v programu obveza, da moraš spati vsaj sedem ur na dan. Nisem mogel zaspati, bil sem živčen. Tega občutka sem imel dovolj. V jutranji molitvi sem v solzah, obupan rekel Gospodu: ‘Jaz imam tega dovolj. Gospod, ali bi ti rad, da sem jaz tak?’ Na glas sem se zjezil (ne sicer tako na glas, da bi zbudil družino) in zahteval odgovor od Boga. Ko sem dal to ven iz sebe, sem se bolje počutil, tudi z Meto sem se pogovarjal o tem. Potem pa sem začel raziskovati, kaj imajo uspešni ljudje skupno. Ugotovil sem, da imajo vsi doma knjižnice, da veliko berejo. Ob prvi priliki sem rekel Meti, da grem v knjižnico z otroki, ki sicer redno hodijo tja. Meta me je kar čudno pogledala. Začel sem brati knjige o osebnostni rasti, o financah, o tem, kako uspeti na vseh področjih v življenju. V letu in pol sem prebral in preposlušal ogromno knjig in pogovorov, dobil ogromno informacij. Dobil sem upanje, ko sem spoznaval, kaj vse je Bog položil vame, sam pa tega nisem izkoristil. Je pa vse to vplivalo tudi na Meto, ki je bila v tem letu doma na porodniški in v drugem svetu.
Meta: Če sem imela prej občutek, da jaz vlečem voz, se je to drastično spremenilo. Primož me je kar malo prehiteval in priznam, da me je bilo včasih malo strah. Hvala Bogu, da sva se vmes pogovarjala. Je prihajalo do kratkih stikov, vendar sva ugotovila, da bo vse v redu, če si bova vzela čas za pogovor.
So tovrstne knjige za osebnostno rast nevarne z vidika samopomoči, ker človeka lahko vodijo do tega, da sam sebe celo odreši brez Boga? Kako se je ob tem razvijal tvoj odnos z Bogom, kako ohraniti temelj v Bogu, ko rasteš na različnih področjih?
Primož: Ja, verjetno res. Zato sta toliko bolj pomembna razločevanje in pogovor. Vsebine, ki sem jih bral in tudi poslušal, so se večinoma navezovale tudi na načrt, ki ga ima Bog z nami. V angleščini se najde veliko tega. Z Meto sva se pa o tem tudi pogovarjala in našla še sama veliko povezav s Svetim pismom, na primer o tem, da talenta, ki ga imaš, ne smeš zaviti v prtiček, ga zadržati zase. Zame je bilo pa koristno tudi to, kako vpeljati zdrave navade, kako si vzeti čas, da pomembne stvari počneš vsak dan. Če si ga ne, to pomeni, da nekaj ni tvoja prioriteta. Na primer jutranji čas z Gospodom, pogovor z ženo, da ne greva spat brez pogovora, redna telovadba, tudi če samo 10 minut na dan, ter stik z otroki. Da recimo otroka ne odsloviš s: ‘Siten si, pojdi spat!’ Iz knjig se mi je usedla tudi misel, da moraš najtežji problem, opravilo, ki ga imaš, narediti zjutraj. Ko ti bo to uspelo, bodo vsi ostali problemi videti manjši.
Vse te spremembe, ki so se dogajale v tebi, so se odrazile tudi v menjavi službe, kajne?
Primož: Res je, odločil sem se za spremembo po več kot desetih letih dela v avtomobilski industriji v Ljubljani, kjer sem bil projektni vodja z mednarodnimi izkušnjami. Že nekaj časa sem čutil, da mi zmanjkuje ustvarjalnosti. Ko je prišla korona, ko sem začel brati, sem ugotovil, kakšni potenciali so v meni. Začel sem se ukvarjati z izdelavo lesenih svetil. Nekaj teh sem naredil že za našo hišo, ko smo se preselili. Želim si stopiti iz cone udobja, ker vem, da je tam največji blagoslov. V coni udobja ti je vse znano in skoraj ne rabiš Boga. Ko se podaš v nove okoliščine, se avtomatsko bolj zaneseš na Boga. Ko mi kdaj v delavnici ne gre, se tudi jezim, hkrati pa se učim prepuščanja in se zavedam, da gre za pot učenja. Da so napake sestavni del, ki me ne smejo potreti, temveč utrditi v tem, da sem se naučil nekaj novega. Gre za rast korak za korakom. Ustvarjeni smo za rast. Na vseh področjih, samo pogum moramo zbrati za to.
Vabljeni, da si ogledate tudi Najino zakon zgodbo s Primožem in Meto na našem YouTube kanalu:
Foto: arhiv DiŽ in arhiv družine Halas
Pogovor je bil prvotno objavljen v reviji Družina in Življenje.
