Videla sem ga!

,

Te dni sem se po dolgem času srečala z meni drago osebo. Ko sem slišala o njenih preizkušnjah, sem prosila Svetega Duha za pomoč, da mi nakloni prave besede, ki bi ji pomagale prebroditi krizo. In me je vrglo v naše počitnice v Veržeju:

“Veš, letošnje poletje se nam je zopet uspelo pridružiti tednu družin v Veržeju. Po vsem, kar smo prestali v letu pred tem, je bila ta udeležba v polnem številu družinskih članov res višek vsega in napolnjevala nas je ogromna hvaležnost za to, da smemo biti tukaj in skupaj.

Če bi mi kdo kdaj v mladosti rekel, da bo moja pot takšna, kot v resnici je, mu ne bi verjela, da je vse to skrben plan Gospoda in da mi bo ob vsej teži naklonil tudi velike milosti. Zdaj po delno prehojeni poti lahko sama rečem, da so trenutki preizkušenj tudi vir velikih milosti.”

Veš kaj, moram ti povedati:

“Drugim o tem ne morem govoriti, ker mi ne bi verjeli, ampak tebi vem, da lahko. Videla sem Ga. Videla sem Ga v hostiji, res je med nami in čaka, da ga sprejmemo in počastimo na kolenih. Prav začutila sem, da Ga premalo častimo na kolenih …”

Prej se mi je zdelo, da tega ne morem podeliti z mnogimi, a te dni večkrat ne morem spati, ko mi glas pravi, da bi bilo to prav. Če se mi je to zgodilo sredi skupnosti Družine in Življenja, je prav, da tudi z vami podelim, kar mi je dal izkusiti Gospod. Če me bo kdo vprašal, zakaj ravno jaz, … nimam pojma. A izkušnja in sporočilo sta jasna.

Duhovni teden za družine se je začel …

… nadvse prijetno, še toliko bolj, ko smo uzrli obraz Petra Pučnika, ki nas je z nasmehom sprejel v hišo. Neverjetno žarel je. Moja predstava o tem, kako bo videti zdaj v času njegovih preizkušenj z boleznijo, je bila čisto drugačna. Prav videlo se mu je, da živi iz Kristusa.

Tako kot vedno, je bil teden poln pričevanj, predavanj, posvetov in klepetov otroških iger, izletov in kopanja. Dnevi so tekli, letos smo imeli še to spremembo, ali bolje rečeno dodatni bonus, da je prišel Tadej Vindiš in smo imeli večer adoracije. Pred tem sem imela priložnost iti k spovedi k Petru in potem pri adoraciji sem ves čas čutila, da moram na kolena.

Mislim, da še nikoli v življenju nisem preživela na kolenih uro in pol v petju in slavljenju Gospoda. Proti koncu sem se že tresla, pa se je tresenje vsakič končalo, ko sem Jezusu izročila ta moj skromni dar malega trpljenja, ki je neprimerljiv z Njegovim za nas. Prepričana sem bila, da bom imela naslednji dan hud »muskelfiber« pa ga ni bilo.

Slavljenje se je nadaljevalo skozi noč

Ko sva bila z možem na vrsti za molitev v kapeli, sem si privoščila še malo adoracije s Taizejskimi napevi in zopet me je čisto prevzelo. Ko smo potem zaključili adoracijo s sveto mašo, pa se je zgodil višek.

Ko je Peter Pučnik dvignil pred mano hostijo in rekel »to je Kristusovo telo,« sem Ga zagledala v njej. Ljudje božji, Kristus je resnično prisoten v vsakem delčku hostije.

Kar nisem vedela, kaj naj naredim, ko je Peter začel polagati hostijo v moje roke. Naj pokleknem, se vržem na tla in prosim odpuščanja? Pazi, tako ti lahko On pade iz rok, s tem ne boš pokazala spoštovanja … V tistem kratkem času je šlo skozi moje možgane ogromno misli, … a največja je bila ta: »Ej, Jezus mi zaupa. Čisto se mi predaja, prihaja v moje roke, moje umazane roke in čaka, kaj bom naredila z njim. Čisto vse je odvisno od mene. On leži v mojih rokah in od mene je odvisno, ali ga bom spustila vase in v svoje srce.«

Noro, kakšen privilegij nam je dan …

Jezus vsak dan na tisočih koncih sveta, kjerkoli se vrši sveta maša, umira zate in zame. Vsak dan daruje ne vem kolikokrat svoje življenje za nas. On, ki je Bog in bi lahko imel kakršnokoli življenje bi si poželel, se je odločil, da bo umrl sebi, svojemu egoizmu in dal svoje življenje za vse nas, tebe in mene. Pa ne le takrat na križu, ampak pri vsaki ponoviti svete maše.

In koliko sem jaz pripravljena umreti svojemu egoizmu? Sprejeti tisto kar mi je namenjeno, potrpeti in v tem biti Ljubezen za druge, pa čeprav bi bilo veliko lepše uživati … S kakšno pravico lahko svoj jaz postavim pred vse ostale? Še celo pred Boga?

Kolikokrat si vzamem čas doma, v cerkvi, pri sveti maši, pokleknem pred Gospoda in mu s tem pokažem posebno čast? Premalo smo na kolenih pred Gospodom, še posebej, ko se zaveš, da Bog vsak dan tolikokrat umre zate in zame. Da bi se Njegova milost izlila name in mi dala večno življenje. Se sploh zavedamo, kako velik dar nam je podarjen? Kako velika milost!

… mi pa pri sveti maši raje stojimo.

Če ni klopi, ki bi nam omogočale pol-sedeče klečanje, potem raje stojimo. To ni niti žrtev niti spoštljivo do Gospoda. Saj ne rečem, za ljudi s težavami je to v redu, ampak vsi ostali pa ne bi smeli počivati pol-sedé v trenutkih, ko Kristus umira za nas med darovanjem svete maše.  Postanimo zgled našim otrokom in vzemimo si čas za to, da spoštljivo pristopimo k sveti maši in Kristusovi daritvi. Na jok mi gre, kadar slišim koga, ki reče, da bi bil raje kje drugje. Ali pa, kdaj bo že konec. Ko Kristus daje življenje za nas, da bi imeli Milost večnega življenja!

Zapomni si: Kristus nam daje zgled in se nam daje v roke, da sami odločimo, kaj bomo z njim.
Kolikokrat v dnevu sem pripravljen-a umreti sebi Zanj?


Foto: Canva
1 reply
  1. Andreja Gracar-Miklič says:

    Hvala vam za to pričevanje. To je bila za vas velika milost, za nas pa razmišljanje, ozaveščanje in odgovor, kaj se v resnici dogaja med sveto mašo (povzdigovanjem). Če bi se vsi prisotni med sv. mašo globoko v sebi zavedali, kaj se dogaja in vsakič to ponotranjili, bi z veseljem in s hvaležnostjo več klečali pred Gospodom. Hvala vam.

    Odgovori

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja