Vera je kot luč – treba jo je prižgati

,

Ko je izvedel, da ima raka, je član DiŽa, ki je z nami že od začetka, rekel: »Zdaj vem, da smo res na pravi poti. Če ne bi bili, se hudič ne bi toliko zaganjal v nas in nas ne bi tako preizkušal. Zanimivo pa je, da hudič ne ve, da si na ta način, da nas tako preizkuša, »pljuva v lastno skledo«. S tem mislim, da nas, ki smo povezani v DiŽu, preizkušnje še bolj povezujejo – mi še bolj molimo!«

Kako močno in jasno razmišljanje! Kakšna zrelost v veri! Aleluja! In kako to odpira oči! Lahko samo ostrmimo in rečemo: »Daj Gospod tudi meni takšno vero!«

Da, res je! Kako si želimo imeti takšno močno vero, vero, ki bi nam v trenutku, ko pridejo preizkušnje, zares pomagala, da bi zmogli in znali prav odreagirati, da bi se zmogli in znali obrniti v pravo smer, da ne bi najprej iskali krivce in vsevprek tožili in se smislili sami sebi.

Ko se nam zgodi kaj nepredvidljivega, običajno vedno iščemo krivce zunaj sebe, saj mislimo, da je pač nekdo drug kriv, da se je nam to in to zgodilo, da so okoliščine krive itd.

Žal ne pomislimo, da nas želi Bog s preizkušnjo, ki se nam je zgodila in se nam dogaja, pritegniti bližje k sebi, nas naučiti zaupanja in nas med seboj povezati. In za to je potrebna močna vera. Kaj je vera?

Ste pritisnili stikalo?

Gre za odnos med dvema osebama – med menoj (oseba z malo začetnico) in Bogom (Oseba z veliko začetnico). Pri nas, ki smo bili krščeni kot otroci, naj bi se ta odnos začel pri krstu.

In v bistvu se je. Na temelju privolitve naših staršev in botrov smo bili po krstu priključeni Cerkvi – bili smo prišteti med Božje posinovljene otroke in odrešeni izvirnega greha.

Vprašanje je le, če je ta naš odnos, ki smo ga sklenili (oziroma so ga namesto nas sklenili naši starši in botri) živ, ali je bolj »črka na papirju (zapisano v krstni knjigi), oziroma, kot je nekoč rekel pater James Manjackal, da so to le »krščeni pogani«.

Na misel mi je prišla primerjava z lučko, ki je sicer priključena na elektriko, da pa bo zagorela, je potrebno še eno zelo pomebno dejanje: nekdo mora pritisniti na stikalo, da lučka zagori.

Bistveni korak!

Ko tako premišljujem o svoji veri, vem, da se je v nekem trenutku mojega življenja zgodilo to, kar me je za vedno zaznamovalo. Pritisnil sem stikalo in lučka je zagorela.

Naj to »prevedem«, da bo bolj razumljivo. Pred mnogimi leti mi je prijatelj pomagal razumeti dejstvo, da si Bog (Jezus) želi biti moj osebni prijatelj, da želi biti z menoj povezan v vsakem trenutku mojega življenja.

Pa ne, da bi se »vmešaval« v stvari, ki naj bi ga ne zanimale (upam pomisliti, da Boga kaj, kar se z menoj dogaja, ne zanima?), pač pa da bi mi bil ob strani, ko potrebujem njegovo pomoč, da bi me opogumljal in tolažil, mi dajal moči za ljubezen in odpuščanje, mi pomagal pri težkih odločitvah …

Vsa stvar je postala zame še bolj zanimiva, ko me je opozoril na Jezusove besede, kjer Jezus pravi:

Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj« (Razodetje 3,20).

Moral sem priznati, da teh besed nikoli prej nisem slišal, če pa sem jih, jih nisem razumel osebno. Niti v sanjah si nisem mogel predstavljati, da Jezus trka na vrata mojega srca in zunaj čaka, da bom slišal n

jegovo trkanje (takrat je nastala pesem Kaj čakaš, prijatelj, zakaj ne greš odpret?).

Niti v sanjah si nisem mogel predstavljati, da želi Jezus z menoj večerjati –

z menoj preživljati trenutke medsebojnega zaupanja. Kaj pa je večerja v dvoje drugega kot čas medsebojnega zaupanja, čas zaupnega pogovora, skratka nekaj zelo osebnega!

Postalo mi je jasno. Zahrepenel sem po takem zaupnem odnosu z Jezusom. Nekako sem slutil, da je ta odnos nekaj posebnega, da so mnogi ljudje, ki so mi bili vzor in o katerih sem večkrat premišljeval (sv. Frančišek, Janez Bosco …), imeli tak oseben odnos z njim.

Vedel sem, da moram tudi jaz Jezusu sam odpreti vrata mojega srca, da mora to biti moja osebna, zavestna in svobodna odločitev. In sem pritisnil stikalo – odprl sem mu vrata in rekel:

»Jezus, vstopi. Bodi ti ne le moj gost, pač pa moj Voditelj in moj Rešitelj. Vodi ti moje misli, besede in dejanja!«

Nerazdružljivo prijateljstvo

Ta osebna odločitev ZA Jezusovo prisotnost v mojem življenju je bila tisti začetek mojega osebnega odnosa z Jezusom – začetek moje zavestne pripadnosti Njemu, začetek najinega nerazdružljivega prijateljstva. In lahko mirno rečem, da me Jezus ni nikoli razočaral.

Oh, da, jaz sem Njega razočaral. Večkrat. In niti ne morem reči, da ga nikoli več ne bom, saj večkrat »pozabim ali pa se mi ne ljubi« oziroma je nekaj (neko delo, neka druga oseba …) bolj pomembno, in ne grem na vsakodnevno srečanje z njim.

Naj vam povem, da sva se midva takoj na začetku dogovorila, da se bova vsak dan srečala, da bova vsak dan gradila najin odnos in krepila najino prijateljstvo. Zdaj vem, da prav zaradi tega vsakodnevne

ga srečevanja z njim (moja osebna molitev in premišljevanje Njegove Besede) raste moja osebna vera – raste moj odnos zaupanja vanj in Njegovo Besedo, ki pravi: »Sicer pa vemo, da njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu« (Rimljanom 8,28).

Zato je močna vera sad:

  • osebne odločitve za prijateljski odnos z Jezusom,
  • zvestobe dani obljubi, da bom skrbel za vsakodnevno srečevanje z Jezusom (vse ostalo je Njegovo delo v meni in po meni),
  • zaupanja v Njegovo dobroto in brezpogojno ljubezen,
  • besede, ki je kot seme posejana v moje srce, in to seme raste v »zemlji vsakodnevnega srečevanja in druženja z Jezusom«.

Želite imeti močno vero, kot moj prijatelj v stiski, ki sem ga omenil na začetku? Če tega doslej zavestno še niste storili, vas vabim, da danes »pritisnite stikalo«, danes odprete Jezusu vrata vašega srca (slišite trkanje?), da se danes odločite, da se boste odslej vsak dan družili z Njim, da boste vsak dan prebirali in premišljevali Njegovo besedo (začnite brati in premišljevati odlomek iz Janezovega evangelija – lahko je samo nekaj vrstic).

Kaj bo prinesel mesec ali leto vaše zvestobe tej odločitvi, ni vaša stvar. To je stvar Boga, ki mu vi na ta način dovolite, da vas vodi, spodbuja, tolaži, krepča in vam daje moč in modrost.

Pa naj bodo ti božični prazniki, ki so zeloooo primerni za tako odločitev, prelomnica v vašem življenju, prelomnica, ki bo pomenila, da ste se vi s svojo odločitvijo za osebni odnos z Jezusom, odločili, da boste Njemu dovolili, da se rodi v vašem srcu, da v njem raste in postaja vedno bolj Vsemogočni Kralj in Vladar.

Več nas bo, ki bomo vztrajali pri tej odločitvi, lepši in bolj prijazni bodo naši odnosi, lepši bo svet v nas in okoli nas.

Foto: Unsplash

0 komentarjev

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja