Velikonočno tridnevje me uči biti mož

, ,

Stopili smo v veliki teden. V samo srčiko krščanstva, v dneve, kjer vera dobi svoj smisel. V dneve, kjer mi Jezus z vso močjo in strastjo razodeva vlogo moža v zakonu.

Če je božič zelo razumljiv in v sebi skriva preprosto zgodbo Jezusovega rojstva, ob kateri smo vsi na nek način zaljubljeni vanjo, pa velika noč predstavlja nedoumljivo skrivnost vstajenja, ki potrebuje mojo vero ali povedano drugače, odločitev za Jezusa. Kakor zakon, ki vsak dan znova potrebuje odločitev in potrditev.

Veliki četrtek: Ponižnost in darovanje samega sebe

Med tem ko so jedli, je Jezus vzel kruh, blagoslovil, razlomil, dal učencem in rekel: »Vzemite, jejte, to je moje telo.« (Matej 26, 26). Jezus se je v enem najintimenjših trenutkov, ki jih je preživel z učenci, povsem razdal. In se v vsakem darovanju svete maše razda tudi zame. In jaz?

Jaz pa v odnosu do žene tolikokrat to storim zgolj na pol, samo do cone, kjer so zadovoljene moje potrebe. Samo do točke, kjer mislim, da je na vrsti žena. Jezus pa nas vse može spodbuja k zastonjskemu, popolnemu darovanju za naše žene.

Nato je vlil vode v umivalnik in začel učencem umivati noge in jih brisati s platnom, s katerim je bil opasan. (Janez 13, 5) Vau, kako romantičen prizor. Jezus se poniža do konca, do točke najnižjega služabnika. Najbrž bi lahko pripravil vodo in bi učenci eden za drugim hodili njemu umivat noge, kakor se je zdelo smiselno tudi Simonu Petru. A Jezus mi pokaže pot ponižnosti, pot moške ponižnosti, ki pa je ničkolikokrat težka in strma in zahteva odstop od lastnih prepričanj, od lastnega egoizma in ponosa ter preskok na točko »Največji med vami bodi vaš strežnik.« (Matej 23, 11).

Veliki petek: Trpeti in umreti

Ko pogledujem proti križu se mi samo od sebe zastavlja vprašanje – Bi bil pripravljen umreti za ženo? Da. O tem sem prepričan. Enostavno se mi zdi, da je to herojstvo v nas moških (ali pa nam ga je dal Bog ob poroki?) in bi bil v vsakem trenutku pripravljen fizično umreti za/namesto žene. Pa vendar… umirati za ženo v malih, vsakdanjih stvareh pa je druga zgodba. Kako nesmiselno!

Za ženo sem pripravljen dobesedno trpeti, umreti, a hkrati nisem pripravljen umirati svojim željam, svojim hotenjem, da bi bila ona srečnejša in boljša. Ne sedemkrat, sedemdesetkrat sedemkrat objemi ženo v dnevu. Tudi (in predvsem) takrat, ko je sitna in je ravnokar ves svoj bes spravila nate. To pomeni umreti za ženo.

Tudi Jezus je bil bičan, opljuvan, pribit na križ, a je v svojem srcu objemal in blagoslavljal celo svoje nasprotnike.

Velika sobota: Vprašanje smisla moje vere in zakona

Jezus leži v grobu. Kakor da bi mi dal soboto, da se lahko ustavim in premislim. Če se tu konča, je vera prazna. Če se moja vloga moža konča pri zgolj zemeljskem »zadovoljevanju« ženinih potreb, je najin zakon prazen. Moja vloga je hkrati zemeljska in nebeška.

Moja odgovornost je, da žena preko mene doživlja Boga in moja odgovornost je, da ženi pomagam izpolniti nalogo, ki ji jo je zaupal Bog.

Z mojo pomočjo bo žena sedela in prepevala v zboru angelov. Od te vloge ne morem zbežati.

Velika noč: Praznovanje Božje in zakonske ljubezni

Jezus me je preko ponižnosti, darovanja in umiranja samemu sebi pripeljal do točke vrhunca, to je vstajenja. V zakonu to pomeni trenutek, ko sva z ženo tako močno povezana, telesno, čustveno in duhovno, da se Bog na veliko smehlja in naju dvigne malce nad zemljo, bliže k Njemu. In takrat že okušava nebesa in že slišiva odmev angelskega petja.

Jezus, hvala za ta čudovit zgled poslanstva moža in hvala, ker me gledaš s križa ter odpuščaš, ko padem prvič, drugič, tretjič …

Foto: Alex Woods, Unsplash

0 komentarjev

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.