V današnjem svetu, polnem nekrščanskih navad, so nujno potrebni ljudje, ki so pripravljeni slaviti Boga tudi navzven. Z možem sva oba začutila, da Bog poziva vse nas, svoje ljudstvo, da smo sol zemlje in luč sveta tudi z načinom praznovanja Velike noči.
Življenje je prekratko in preveč pomembno, da bi ga zapravljali za prazne stvari. Za nas je tako celotni postni čas postal čas, ko se družina v večji meri posveča drug drugemu in tudi vsak sebi.
Slavimo ponižno, priznavamo na več načinov, da Bog vlada nad našim življenjem. Veliko se pogovarjamo in se kolikor je le mogoče vsak dan skupaj udeležimo svete maše.
To je čas, ko se televizija skoraj ne prižge, ko poskušamo izkazovati Bogu, da smo šibki mi in da je On močan. V tem času se kot družina skupaj pripravimo na sveto spoved in se je v tednu pred veliko nočjo tudi skupaj udeležimo.
Do zadnjega kotička se trudimo pospraviti naš dom in urejanje izkoristimo tudi za pogovor o tem kako pomembno je, da uredimo tudi sebe, svoje srce, dušo … Predvsem pri mlajših otrocih skušamo posebej poudariti urejanje odnosov do drugih in spoštovanju Stvarnika.
Da bi imeli za kvalitetno pripravo na praznike dovolj časa, vsako leto na Veliki četrtek in Veliki petek kot starša najaviva odsotnost otrok v šoli. Razlog, ki ga navedeva je enostaven in vedno isti: »Ker smo ljudje, ki svojo vero živimo, napovedujemo odsotnost od pouka zaradi poglobljene priprave na največji krščanski praznik«.
Odzivi so bili zanimivi in različni – pač odvisno od učiteljice, pa tudi sošolcev, toda z leti so se vsi na tovrstno napoved navadili. Vesela sva, da lahko s svojim odnosom sporočava družini, sorodnikom in okolici, da se svoje vere ne sramujemo, je ne skrivamo in jo živimo. To je najmanj kar lahko storimo.
»On pa je bil ranjen zaradi naših prestopkov, strt zaradi naših krivd. Kazen za naš mir je padla nanj. Po njegovih ranah smo bili ozdravljeni.« (Iz 53, 2-5) Bodimo to, kar smo in naj božji načrt za naše življenje ovrednoti naše prioritete.
Melita Podobnik
