“V dvorani je vnuk človeka, ki mu je moj oče vzel življenje.”

,

Zgornje besede je slišal mož le nekaj mesecev pred svojo smrtjo. Njegov odziv vas bo osupnil! Izjemna zgodba o iskanju tolažbe v preizkušnji in najdenju sprave na najbolj nepričakovan način.

Predstavljajte si seminar Ko pridejo preizkušnje, kjer dva zakonska para, v življenju zelo preizkušana in zato polna izkušenj, pričujeta kakim 35 zakonskim parom. Pričujeta o tem, kako prestajata svoje preizkušnje.

Ustvarjanje območja delovanja Duha

V petek in soboto smo poslušali pričevanja zakoncev Bojana in Sare Doljak o preizkušnji multiple skleroze Sare in kako je to vplivalo na njun odnos ter zakoncev Mirana in Metke Brozovič, ki sta govorila o preizkušnjah večkratnega premagovanja raka in finančnega bankrota družine zaradi gospodarske krize.

Med udeleženci je bilo veliko parov s težkimi preizkušnjami. Videlo se je iz zapisanega na plakatu: rak, izgubila sva tri nerojene otroke in po dvajsetih letih zakona skoraj drug drugega, ločujeva se, izterjevalci pred vrati našega doma, izgubil sem službo, hči ne živi tako, kot sva jo učila …

Čutilo se je tudi iz vzdušja med nami in iz hlipanja v robčke med pričevanji.

Dva moža – nepoznana, a povezana

Do sobote zvečer je bilo med vsemi nami, pričevalci in udeleženci vse več Svetega Duha. Med nami sta sedela tudi dva moža, ki se do seminarja nista poznala. Nismo slutili, a v enem od njiju je Duh delal velike premike.

V soboto zvečer je voditelj seminarja povabil k pričevanju udeležence. Veliko se jih je zvrstilo, veliko težkih zgodb. Potem pa pride pred nas mož, skupaj s svojo ženo. Mož, v katerem je Duh delal premike.

Začne daleč, daleč nazaj, ko sam niti še ni bil rojen – v letu 1945, v času po drugi svetovni vojni. Govori o tem, da očeta ni poznal, ker je umrl, ko je bil star 18 mesecev, da je bilo po vojni težko, da so se borili za preživetje, da o preteklosti niso govorili. Potem pa: “Nekdo v dvorani je vnuk človeka, ki mu je moj oče poleti leta 1945 vzel življenje.” En od zakonskih parov se divje objame in začne jokati.

Mož nadaljuje: “V imenu mojega očeta bi se mu rad opravičil in ga na tem mestu prosim odpuščanja.” Cela dvorana plane v jok, moža pa si skočita v objem.

Neutolažljivo jokata in cela dvorana z njima.

Vnuk je sprejel opravičilo in povedal, da želi, da duša Jordanovega očeta doseže mir in pokoj.

Iz dvorane se zasliši glas voditelja seminarja: “Kakšna svatba je sedaj v nebesih!” In da ni treba nobenih besed več. Zakonci se objeti in v solzah razidemo. V dvorani sta obsedela le dva para – Tomaž in Marjana Bric ter Jordan in Sonja Černe. Držali so se za roke in se pogovarjali dolgo v noč.

Takole je zapisal Tomaž nekaj mesecev pred smrtjo:

“Kako rad bi, da bi vsa žlahta bila priča temu trenutku, tem besedam, na katere so čakali naši starši. Bog pa si je vzel več časa. Več kot 70 let si je vzel, da je “zrežiral” ta dogodek, ki me je pretresel do globine srca, do globin našega družinskega drevesa. Vzel si je čas, da se je na eni strani prečistila bolečina in na drugi strani dozorela odločitev za tako pogumen korak.”

Upanje je!

Dobri Bog, hvala za to izkušnjo, hvala za to praktično izkušnjo sprave. Sedaj vidimo, da se da! Sprava v slovenskem narodu je mogoča! Ustvariti moramo le območje delovanja Svetega Duha, da lahko pripravi srce, ki v poslušnosti potem naredi takrat, ko je treba, to, kar je treba – pogumno dejanje.

Začelo se je med dvema. Med dvema možema je prišlo do sprave. Moža sta se tesno objela. Ni ostalo na tem nivoju, objem se je takoj razširil na nas, priče tega dogodka, ki o tem pričujemo. Objem se je razširil na dve rodbini, na dve vasi v Vipavski dolini. Verjamem, da se objem širi po celi dolini in že sega naprej v druge pokrajine. Procesa ne bo več moč zaustaviti.

Je upanje za te naše preizkušane pokrajine, upanje, porojeno iz Duha in poguma enega moža.

 

Članek je bil objavljen v reviji Družina in Življenje, marec, 2018

Foto: Unsplash

0 komentarjev

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.