“Nekaj več” ugodja
Zakonci in pari v današnjem svetu nenehno stremimo k nečemu »več«, vendar se žal premnogi pari ustavijo le pri materialnem izboljšanju partnerskega odnosa – pri izboljšanju bivanjskih razmer, boljšem in varnejšem avtomobilu, daljših počitnicah in podobno. Ob izteku začetne zaljubljenosti ter končanih “projektih” tako ostanejo ujeti v zakonsko rutino, ki ne zadovolji. Ker je v nas danes hrepenenje po “nekaj več” tako močno, želimo monotonijo presekati s tem, da “presekamo” odnos in zbežimo drugam – v pretirano delo, šport, pretirano služenje denarja, v senzualne užitke in končno tudi v odnos z drugo osebo, s čimer sebi in ljubljenim, posebej otrokom, povzročimo globoke in dolgotrajne rane.
“Nekaj več” boljšega odnosa od tega, ki ga trenutno živiva
Vendar pa se danes pri vse več parih krepi zavedanje, da je materialno ugodje, za katerega si upravičeno prizadevamo, le osnova, na kateri lahko gradimo »več« v smislu izboljšanja čustvenega in duhovnega odnosa med nama.
Verjamemo, da sva mož in žena dopolnjujoče ustvarjena (prim. 1 Mz 1,27) z namenom, da z medsebojno ljubeznijo drug drugega spodbujava k rasti ter razvijanju edinstvenih talentov in sposobnosti ter da se ta podarjajoča ljubezen pretaka v naslednje rodove. Trajen, podarjajoči se odnos pa vendar ne pride sam od sebe – zanj je potrebno vseživljenjsko ozaveščanje stanja najinega odnosa, preseganje vzorcev iz primarnih družin ter namensko delo na odnosih.
»Nekaj več« – naše srce je ustvarjeno s hrepenenjem po večnosti
Zakonci in pari, ki se zbiramo v okviru Družine in Življenja se zavedamo, da je naša težnja k »več« odmev hrepenenja po brezpogojni ljubljenosti, ki ga je v našo bit postavil Stvarnik. Verjamemo, da je ljubeč odnos med možem in ženo kot “predokus večnosti” najučinkovitejša podoba, ki kaže na Stvarnika, avtorja vsega, kar obstaja (prim. KKC 290).
Ustvarjeni smo za večnost in po njej hrepenimo, zato nas ta svet tukaj ne more nikoli dokončno zadovoljiti ali kot pravi sveti Avguštin: “Nemirno je naše srce, dokler ne počije v tebi.”
To spoznanje ima povsem praktične posledice tudi za naše odnose: če možje in žene spoznamo, da odnos s sozakoncem ni končni cilj naših neskončnih hrepenenj, spoznamo tudi, da mu/ji ne moremo več nalagati bremena popolne izpolnitve našega hrepenenja po “nekaj več”. Šele takrat lahko svojega sozakonca sprejmemo v vsej njegovi realnosti ter nepopolnosti. Šele takrat lahko v polnosti sprejmemo tudi sebe in začnemo svoje hrepenenje po “nekaj več” iskati v gradnji osebnega odnosa z Bogom, ki sega v večnost. On nama bo dal odkriti dobrine, o katerih si nisva upala niti sanjati.
Besedilo je bilo prvotno objavljeno v rubriki Naši temelji revije Družina in Življenje.
