Ljudje smo telesna, duševna in duhovna bitja. Duhovno življenje je pomemben del vsakega človeka, vendar pogosto tudi najbolj zapostavljen. Pri Družini in Življenju verjamemo, da nihče ne more živeti izpolnjeno, če ne gradi in vzdržuje osebnega odnosa z Bogom. Ker sva v zakonu dva posameznika združena v eno, skupaj z Bogom tvorimo trikotnik odnosov, kjer je Bog najin vir in višek odnosa, zakonca pa se mu po svojih zmožnostih vsak na svoj način približujeva. Na tak način se tudi med seboj vedno bolj zbližujeva.
Gre za dva stebra: spoznavanje in uresničevanje. Bolj ko se vsak zase bližava Bogu (vzameva Boga zares in spoznavava Božjo voljo za naju), bolj bova to lahko uresničevala v najinem zakonu in se bližala drug drugemu. Bolj ko bova gradila najin odnos v iskrenosti, odprtosti, zvestobi, ljubezni, spoštovanju, usmiljenju in medsebojnem odpuščanju – kar pomeni živela vero v praksi – bolj bova spoznavala Boga. Takšno posvečevanje, ki se dogaja znotraj najinega doma, je pogosto najbolj naporno, a obenem najbolj pristno.
Zakonca sva ustvarjena različna. Moška duhovnost se bistveno razlikuje od ženske duhovnosti, hkrati pa smo tudi kot posamezniki ustvarjeni vsak s svojimi kvalitetami in šibkostmi. Bog pa si z vsakim posameznikom želi zgraditi enkraten, zaupljiv in neponovljiv prijateljski odnos, ki upošteva našo unikatnost. Zakonec, ki se čuti »bolj vernega« in si želi, da bi bogastvo Božje bližine ter polnost vere izkusil tudi njegov sozakonec, naj zanj moli in z nesebičnimi dejanji pričuje o Božji dobroti, bližini in ljubezni – tako, da si bo drugi želel postati veren.
Obenem naj se namenoma izogiba nevarnosti, da bi skušal nad sozakoncem zagospodovati in ga prisiliti v podobno izkušnjo z Bogom, kot jo živi in doživlja on sam.
Kako naj živim duhovno življenje?
Do odgovora na to, kako naj gradim osebni odnos z Bogom, običajno pridemo le z Božjo pomočjo, in sicer paradoksalno prav tako, da začnemo vzpostavljati odnos, četudi še ne vemo, kako. To imenujemo odprtost za Božje delovanje. Tej odprtosti sledi naš zavestni odgovor na Božje povabilo, kot ga beremo v Razodetju 3,20: »Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj.« Na poti duhovne rasti nam pomagajo preizkušene duhovne prakse – redno zakramentalno življenje, branje in premišljevanje Božje besede, molitev, post, dobrodelnost …
Kot Kristusov vseživljenjski učenec spoznavam, kakšen je Bog, kakšne so njegove zapovedi, česa si želi zame s pomočjo raznih knjig, pričevanj drugih, osebnega stika z Bogom, pa tudi preko zakončevega zgleda. Pri nekaterih načinih duhovne rasti lahko zakonca sodelujeva, pri drugih pa se Bogu bližava vsak na svoj način.
Vendar je pomembno poudariti, da se Bogu ne bližamo z opravljenimi »kljukicami« (kar tradicionalno razumemo kot opravljene molitve, obredi, prebiranje Božje besede …), če so le-te same sebi namen in ne vodijo v spremembo srca – mišljenja in ravnanja! »Vera brez del je mrtva.« (prim. Jakob 2,26) Bogu se torej zakonci lahko zlasti približamo z izpolnjevanjem njegove zapovedi ljubezni – najprej do sozakonca.
Če lahko rečem, da je najin odnos vedno boljši, če stalno rastem in se trudim zakonca vedno bolj spoznavati (s pogovorom, v spolnosti, skupnih trenutkih), če ga zmorem sprejemati in ne popravljati, če mi vedno večkrat uspeva, da mu zmorem odpustiti, če mu lahko izkažem ljubezen in spoštovanje tudi takrat, ko si tega ne zasluži – v zavedanju, da sem sicer še vedno na poti, a vendar – lahko v teh konkretnih stvareh vidim sadove svojega odnosa in povezanosti z Bogom, saj je jasno, da tega ne morem početi iz svojih moči.
Besedilo je bilo prvotno objavljeno v rubriki Naši temelji revije Družina in Življenje.
