TEDEN DRUŽINE: “Kdaj si bil pa ti na svojega očeta najbolj ponosen?”

Danes, na Jožefovo, se začenja teden družine, ki se bo zaključil z materinskim dnem. Na pastoralnem portalu pridi.com so pripravili spodbude za vsak dan: zgodba in vprašanja za pogovor v družini.

Kot so zapisali, je pred nami “sedem resničnih zgodb, vzetih iz knjige Kurja juhica, za vsak dan v Tednu družine ena. Te zgodbe prebirajo po celem svetu, otroci in odrasli. Berejo jih in postajajo modrejši. Povabljeni ste, da jih v Tednu družine preberete tudi vi. Najlepše je, če jih berete v krogu družine in si po branju vzamete še nekaj časa za pogovor. Pri pogovoru vam je lahko v pomoč vprašanje, ki je zapisano pri določenem dnevu. Večer zaključite z molitvijo za može, za očete, za mamice, za vse starše, za babice, osamljene .. . Lahko zmolite eno desetko ali pa en očenaš, kolikor lahko. Vsaka molitev šteje.”

Današnja zgodba je čudovita in jo objavljamo tudi tukaj s povabilom, da se pridružite tej lepi pobudi in tako skupaj praznujemo ta teden družine.

---

Leta 1989 je silovit potres z močjo sedme stopnje po Richterjevi lestvici skoraj zbrisal Armenijo z zemljevida. V manj kot štirih minutah je umrlo več kot 30.000 ljudi. Sredi tega opustošenja in zmede je neki očka pustil ženo na varnem doma in odhitel v šolo, kjer bi moral biti njegov sin, ampak lahko je ugotovil le, da je šola zravnana z zemljo. Po hudem šoku ob izgubi, se je spomnil obljube sinu: »Naj se zgodi karkoli, vedno bom s teboj.« In oči so se mu napolnile s solzami. Ko je gledal kupe ruševin, ki so nekoč bile šola, je bilo vse skupaj videti brezupno, a kar naprej je mislil na obljubo sinu.

Skušal se je spomniti, kje je vsako jutro spremljal sina do razreda. Spomnil se je, da je bila sinova učilnica v zadnjem desnem vogalu, stekel je tja in začel odmetavati ruševine. Ko je tako kopal, so prišli še drugi nesrečni starši in tožili: »Moj sin! Moja hči!« Drugi dobronamerni starši so ga skušali spraviti proč od tistega, kar je nekoč bila šola, rekoč:

»Prepozno je!«

»Mrtvi so.«

»Ne morete pomagati.«

»Pojdite domov.«

»Dajte no, poglejte resnici v oči, ničesar ne morete storiti!«

»Vse skupaj boste samo še poslabšali!«

Vsakemu od staršev je odgovoril s stavkom: »Mi boste zdaj pomagali?« In nato je kopal dalje, kamen za kamnom in iskal sina. Prišel je poveljnik gasilcev in ga skušal spraviti stran od ruševin: »Velika nevarnost izbruha požara je in vsepovsod prihaja do eksplozij. V nevarnosti ste. Bomo že mi poskrbeli. Pojdite domov.« Nato je ljubeči in zaskrbljeni oče znova vprašal: »Mi boste zdaj pomagali?« Prišla je policija in rekli so: »Jezni ste, razburjeni. Druge spravljate v nevarnost. Pojdite domov. Bomo že mi poskrbeli.« Na to je odvrnil: »Mi boste zdaj pomagali?« Nihče mu ni pomagal

Pogumno je kopal sam, kajti moral je vedeti, ali je njegov sinko živ ali mrtev. Kopal je 8 ur. . . 12 ur. . . 24 ur. 36 ur. in 38. uro odstranil velik kos betonske plošče in zaslišal je sinov glas. Zavpil je njegovo ime: »ARMAND!«. Zaslišal je: »Očka?! Jaz sem, očka. Drugim otrokom sem rekel, naj jih ne skrbi. Če si živ, sem jim rekel, me boš rešil. In ko boš rešil mene, bodo tudi oni rešeni. Obljubil si mi, naj se zgodi karkoli, da boš vedno ob meni. Obljubil si, očka.«

»Kako ste? Kako je tam notri?« je vprašal oče.

»Tu nas je štirinajst od triintridesetih, očka. Prestrašeni smo, lačni, žejni in hvaležni, da si tu. Ko se je zgradba podrla, je nastal klin, kot nekakšen trikotnik, in nas rešil.« »Pridi ven, sinko.« »Ne, očka! Naj gredo najprej drugi otroci, ker vem, da me boš ti že potegnil ven. Naj se zgodi karkoli, vem, da mi boš pomagal.«

Mark V. Hansen

Vprašanje za pogovor: Kdaj si bil ti najbolj ponosen na svojega očeta oz. kdaj se ti je zdel tvoje oče največji junak?

Molitev: Zmolimo za vse može in očete, da bi vedno zmogli poskrbeti za varnost vseh svojih bližnjih.

Vir in ostale zgodbe so dostopne na tej POVEZAVI.

Foto: Unsplash