Sredi noči se v zakonski spalnici mladih staršev pojavi tašča. Malo skuštrana, ogrnjena v plet in s copati na nogah (mlada dva sta imela ločen vhod v svoj del stanovanja) nejevoljna vpraša snaho: “Zakaj ne vstaneš in ne umiriš otroka, ali ne slišiš, da se dere?”
Otrok, ki je tisto noč tako vneto jokal, je bil moj mož. In mlada snaha, ki ji je tašča sredi noči vdrla v spalnico, je moja tašča. Po poroki sta si z možem ustvarila dom v hiši njegovih staršev, v kateri sta poleg mame in ata živeli še dve mladi družini. Vedelo pa se je, kdo nosi hlače v tej razširjeni družini. In mami mojega moža gotovo ni bilo lahko. Lahko ni bilo tudi njenemu možu, ki se je čutil razpetega med ženo in materjo. To so bili težki časi, ko je bilo treba preživeti in se o pomenu medsebojnih odnosov ni prav veliko govorilo.
Ali bomo zmogli živeti skupaj?
Ko sva se z možem še v času skupne hoje pogovarjala o tem, kje bova živela po poroki, sem bila neomajna: šla bova na svoje! Življenja več generacij pod isto streho nisem poznala. Nisem prilagodljiv človek in želim imeti svoj red. In ne želim se boriti za pozornost svojega moža z nobeno drugo žensko. Ob vseh anekdotah, ki sem jih slišala o pokojni mami Pavli, si niti predstavljati nisem mogla, da bi prišla v hišo, kjer je nekoč vladala ženska roka.
Človek obrača …
A potem so se okoliščine spremenile. Možev oče je odšel v večnost. Mama je z najmlajšim sinom ostala sama v veliki hiši. Midva sva ugotovila, da še lep čas ne bova dovolj kreditno sposobna, da bi si rešila stanovanjski problem z lastno nepremičnino. In po letu življenja v najemniškem stanovanju sva začela razmišljati o tem, da si urediva svoj dom v hiši njegovih staršev. Svoje želje sva napisala na papir in jih predstavila mami. Potem smo se pogovorili, našli kompromis in začeli s prenovo. Pred selitvijo smo dorekli tudi pravila skupnega sobivanja (ločen vhod, delitev stroškov, samostojno gospodinjstvo …).
Učenje medsebojnega spoštovanja
Še tako dobro zastavljena pravila pa ne morejo rešiti vseh situacij, ki se zgodijo v sobivanju. Zato je po mojem mnenju le-to mogoče zgolj v primeru, ko sta obe generaciji sposobni spoštljive komunikacije ter določene mere potrpežljivosti. Brez prilagajanja namreč ne gre. S petimi otroki živimo v mansardi in mami vsak dan “skačemo po glavi” (dobesedno, včasih pa še kako drugače). Ko sem bila enkrat spodaj pri njej, medtem ko so otroci noreli po dnevni sobi, sem imela občutek, da se mi bo hiša podrla na glavo. Hkrati pa se tako jaz kot najini otroci učimo medsebojnega spoštovanja. Tega, da lahko živimo skupaj in se razumemo, tudi kadar na določene stvari gledamo drugače. Z mamo recimo redko prideva skupaj pri debati, ali so otroci dovolj oblečeni. Naučila sem se tudi, da me bo mama, kadar bom sredi zime prišla k njej v kratkih rokavih in zakašljala, takoj ogrnila z jopico ali mi nakazala, naj si okrog vratu zavijem kakšno ruto. Na začetku me je to motilo, zdaj pa si včasih dam ruto okoli vratu, še preden se odpravim nadstropje nižje, pa tega ne jemljem kot konec sveta. Očitno sem se v teh letih tudi jaz malo “obrusila”.
Skupna molitev
Najbolj pa nas združuje to, da molimo drug za drugega. Vsakokrat, ko sem odhajala rodit, je mama sedela z rožnim vencem v rokah. Ko je bila pred kratkim v bolnici, smo z otroki molili za njeno zdravje. Verjamem, da je prav moč molitve tista, ki ohranja ravnovesje v naši medgeneracijski hiši in nas vodi skozi naš vsakdan.
Članek je bil prvotno objavljen v septembrski reviji Družina in Življenje, številka 3, letnik 2019. Če je še ne prejemata, jo lahko naročita TUKAJ.
