“Ta dogodek je bil Božji dotik, ob katerem so izginili vsi dvomi”

,

Ivanka in Silvester Žgur sta starša štirih otrok, poročena 27 let. Sta tudi voditeljski par in regijski voditeljski par v Družini in Življenju.

Ivanka in Silvester, prihajata iz različnih koncev Slovenije, kajne?

Silvester: Ja, sam prihajam iz Vipavske doline, iz kraja Lože in sem “gost” tukaj na Gorenjskem. Naša vas spada pod župnijo Goče, ki je stara, spomeniško zaščitena vas, zgrajena v obliki Andrejevega križa in ima tudi cerkev, posvečeno sv. Andreju. Doma smo bili štirje otroci, imam dve starejši sestri in brata. Sem najmlajši, “pocrtk”, tako kot Ivanka, ki je tudi najmlajša.

Imeli smo majhno kmetijo in živeli precej skromno življenje. Očeta sem izgubil v študentskih letih. Mama pa je umrla pred osmimi leti in naša najmlajša, Jerca, se je rodila natanko eno leto po njeni smrti. Naša družina je bila tradicionalno katoliška, mama je imela preprosto, otroško vero in kljub krivicam, ki jih je doživela v življenju, ni pestovala zamer.

Ivanka: Prihajam s Potoka v Selški dolini, s hribovske kmetije. Doma nas je bilo deset otrok, devet punc in en fant. Čeprav nas je bilo veliko, so starejši odšli od doma, v šole in se poročili, ko sem bila še otrok, tako da kakšnih spominov na čas, ko nas je bilo še vseh deset doma, v resnici nimam. Najbolj povezane smo bile najmlajše tri, ki smo hodile skupaj tudi v šolo.

Do avtobusa smo morale prehoditi kar lep kos poti in s tem v zvezi imam polno dogodivščin. Pozimi smo se do avtobusne postaje sankale. Spomnim se, kako sem enkrat v dolini ugotovila, da na hrbtu nimam šolske torbe. Mislila sem, da mi je padla z ramen nekje na poti. Šla sem po poti nazaj in jo našla šele doma na klopi pri mizi. Potem sem zbudila brata, da me je s fičkom peljal do glavne ceste. Seveda sem zamudila pouk in sredi ure vstopila v razred. Spet drugič smo sredi zime na poti v šolo na cesti od daleč zagledale medveda. Nismo upale mimo, zato smo jo mahnile kar počez po snegu. Ko smo na avtobusu in v šoli pripovedovale o tem, so se vsi čudili in novica se je hitro razširila. Na poti domov pa smo ugotovile, da je bil tisti medved v resnici štor, ki se je zvalil na cesto.

Šola je bila za nas takrat sveta stvar. Nikoli nismo manjkale, tudi ko smo do ceste gazile po snegu in prišle v šolo čisto premočene. Včasih sem se domov vračala že v temi. Ker me je bilo strah, sem hodila zelo hitro in med potjo pela na ves glas.

Ivanka, kakšno duhovno dediščino pa si prejela doma?

Ivanka: Mamica je prihajala iz družine, kjer so vero res živeli in imeli tudi veliko lepih običajev, povezanih z njo. Bili smo tradicionalna katoliška družina, kjer se je vsak večer molil rožni venec, hodilo k maši ob nedeljah, praznikih in prvih petkih ali sobotah. Za versko vzgojo je skrbela bolj mamica, ata pa je bil izredno delaven in spreten. Starša sta po vojni pričela z obnovo kmetije in v vojni požgane domačije. Med vojno sta bila še mladostnika. Hvaležna sem jima, da nas, otrok, nista obremenjevala s stiskami in krivicami, ki sta jih doživljala med vojno in po njej, čeprav je bilo res hudo.

Silvester: Ivankin ata je bil zelo praktičen in napreden človek. Veliko je naredil sam.

Ivanka: Prvi v vasi smo dobili tudi pralni stroj, kar je pri tako veliki družini pomenilo veliko olajšanje za mamico. Naša mamica je lepo skrbela za nas, k hiši je prinesla red in skrb za čistočo. Vsako soboto je bila ena od nas zadolžena, da je skuhala in pospravila po hiši, ostali pa so delali zunaj.


Vidva pa sta se verjetno spoznala v Ljubljani, med študijem?

Ivanka: Ja in ne. Bila sva na isti fakulteti (biotehniški), vendar sem bila jaz še študentka, Silvester pa asistent na živinoreji. Vendar takrat še nisva hodila.

Silvester: Po končani fakulteti sem šel najprej v Nemčijo, kjer sem naredil doktorat, in ko sem se vrnil, sem začel delati kot asistent, Ivanka pa je bila takrat v četrtem letniku.

Ivanka: Takrat mi Silvester ni bil prav nič všeč, kvečjemu sem bila jezna nanj, ker na vajah ni opazil, da nekateri nismo mogli slediti, saj je šel s snovjo prehitro naprej. Da se je začelo med nama nekaj dogajati, pa je “kriv” angel varuh. V času pisanja diplomske naloge sem bila povabljena v ekipo študentov, ki je pomagala pri večjem poskusu, Silvester pa je nekaj časa nadzoroval naše delo. In ko smo tako delali skupaj, je Silvester enkrat slišal, da sem mu rekla: “Ja kaj me pa tako gledate, a sem vam mogoče všeč?” Jaz mu seveda tega ne bi nikoli upala reči. Zato praviva, da je Silvestru to prišepnil najin angel varuh.

Silvester: Ob teh besedah sem najprej pomislil: “Ta je pa predrzna!” Potem pa sem začel razmišljati, ali mi je morda res všeč. Nato sem večkrat iskal priložnosti, da sem Ivanko peljal domov ali jo pobral na poti in tako sva se začela pogovarjati.

Ivanka: Ampak midva še kar nekaj časa nisva bila par in sva se še vedno vikala, on je bil zame še vedno naš asistent. Večkrat se je hecal z mano, meni pa je bilo ob tem le nerodno in si nisem upala hecati z njim. Potem pa sem začela opažati, da je bolj pozoren do mene. Našel je priložnosti, da sva šla skupaj ven jest, v kino, na kepanje. Takrat sva se še vedno vikala, sem pa že čutila, da mi ob njem zatrepeta srce. Meseca maja 1995 pa sva se le zmenila, da bova par, in takrat sva se potem tudi nehala vikati. Leto kasneje pa sva se poročila.

Silvester: Rosa na najini mladosti se je takrat že posušila. Sem bil že krepko čez 30 let ob poroki. Mojo mamo je že skrbelo, če se bom sploh poročil, ker sem bil toliko časa sam.

Ivanka: In mene je res lepo sprejela. Bila je izredna ženska, polna dobrote, potrpežljivosti in hvaležnosti. Ne bi pa mogla živeti skupaj z njo, ker bi me verjetno njena dobrota kar dušila.

Silvester: Po poroki sva nekaj mesecev živela v Ljubljani, potem pa sva se preselila v Škofjo Loko, kjer živimo še sedaj. Na začetku smo bili v stanovanju, ko se je družina povečevala, pa smo leta 2005 kupili hišo.

Kako pa so tekla prva leta vajinega zakona?

Ivanka: Prvi dve leti še nisva imela otrok, potem pa so se nama v štirih letih pridružili trije. Bilo je kar naporno, saj sva bila za vse sama. Ko zdaj gledam nazaj, se mi zdi, da tistih prvih let, ko sva bila še brez otrok, nisva dovolj izkoristila za gradnjo najinega odnosa. Sama sem namreč imela še veliko dela s sabo. Bila sem zelo nesamozavestna, nisem se začutila kot ženska, nisem znala ozavestiti in ubesediti svojih čutenj. Iskala sem tudi način, kako poglobiti vero in najti oseben odnos z Bogom. Za najin odnos je bilo pravo odkritje, ko sva pričela obiskovati srečanja skupine za zakonce v krizi pri patru Gostečniku. Spomnim se, da sem ob govorjenju Katarine Kompan Erzar kar naprej prikimavala.

Silvester: Na vsakem srečanju mi je govorila: Poslušaj, poslušaj tole! Točno tako se počutim tudi jaz, pa ne znam tega povedati.

Ivanka: Šele takrat sem ugotovila, da sem normalna ženska. Da moja občutja niso nekaj nenavadnega. Do takrat se mi je zdelo, da je z mano nekaj narobe. Prva leta sem bila na porodniških in veliko sama doma z otroki. Spomnim se, kako sem ga čakala, da pride iz službe. Nisem mu znala na pravi način povedati, da ga pogrešam, ampak sem se samo jezila, zakaj je tako pozen.


Kdaj pa sta se pridružila zakonski skupini?

Silvester: Dinamiko in lepoto skupnosti zakonske skupine sva prvič doživela, ko naju je gospod župnik Miklavčič povabil v Kančevce na skupni konec tedna vseh zakonskih skupin, ki so delovale v župniji sv. Jakoba v Škofji Loki. Povabil naju je kot potencialni par za novo zakonsko skupino. Bilo nas je za poln avtobus, zakoncev in naših otrok. Večino sva poznala samo na videz. Lepo so naju sprejeli in preživeli smo res lep konec tedna. Mi smo se potem preselili v drugo župnijo, Suha pri Škofji Loki. Tu je iz srečanja staršev oratorijskih otrok nastala zakonska skupina.

Nekaj let smo delovali po sistemu Najina pot. Potem pa smo ugotovili, da se sicer zelo poglabljamo v teme, vendar ne gremo na globoko, da ne govorimo iz sebe. Eden izmed zakonskih parov se je udeležil Temeljnega seminarja za zakonce, ki ga je organiziralo društvo Družina in Življenje, in nato navdušil še naju. Tako sva se ga leta 2012 v Ankaranu udeležila še midva. Takrat sva imela s sabo Jerco, ki je bila stara pol leta. Po seminarju sva bila tako navdušena, da smo organizirali pričevanje Danija in Vilme Siter. Po tem pričevanju smo pričeli delati po DiŽ-evih gradivih.

Po treh otrocih sta po desetih letih dobila še Jerco.

Ivanka: Po Juliji, tretjem otroku, sem imela dva spontana splava, enkrat celo z dvojčki.

Silvester: Vsake nosečnosti sva se razveselila. Ob vsakem pozitivnem testu sva odprla šampanjec.

Ivanka: Po prvih treh otrocih sem se toliko naučila, tudi o sebi, da sem si prav zaželela še enkrat postati mama. Da bi res doživela eno sproščeno materinstvo. Jerca zdaj žal odrašča kot edinka, ker smo Ano, ki se je rodila za njo, izgubili. Tudi Jerca nama je bila podarjena. Pri sedmih tednih sem začela krvaveti. V bolnici so me pregledali, ugotovili, da ni utripa in me naročili naslednji dan na čiščenje. Nekaj mi je reklo, da moram pred posegom še enkrat zahtevati pregled z ultrazvokom. Prepričana sem, da je bilo to delovanje Svetega Duha. Ko sem se naslednji dan vrnila v bolnico, je ista zdravnica naredila ultrazvok in hladno rekla: »Srček bije. Pojdite domov.« Poklicala sem prijateljico, ki me je prejšnji dan peljala v bolnico, in ji povedala, kaj se je zgodilo.

Ona pa mi je povedala, da sta z možem na kolenih molila za naju. Takrat sem močno začutila, kako molitev deluje.

Moč molitve drugih sem čutila tudi dve leti kasneje, ko smo izgubili Ano. Jaz sem se takrat počutila popolnoma prazno in nisem zmogla moliti. Reševala me je molitev župnika, zakonske skupine, prijateljev, sorodnikov …


Kako je bilo pa z Ano, ki je že v nebesih?

Ivanka: Dobro leto po Jerci sem zanosila še enkrat. Takrat sem bila stara 45 let. Na začetku sem težko sprejela to nosečnost in kasneje sem si to tudi očitala. Sama nosečnost je bila sicer zelo lepa, čeprav smo vedeli, da z otrokom ni vse v redu. Zdaj pravim: blagor ubogim v duhu. Na vseh pregledih je ginekologinja opažala manjše nepravilnosti, vendar je nisem o ničemer podrobneje spraševala, ona pa me tudi ni silila v dodatne preiskave, za kar sem ji zelo hvaležna. Le čisto na koncu me je napotila na dodatni pregled v porodnišnico.

Silvester: Ob tem pregledu so opazili več manjših nepravilnosti, ki so skupaj kazale na genetsko napako. Zavrnila sva dodatne genetske preiskave.

Ivanka: Na koncu nosečnosti so me sprejeli v porodnišnico in mi po dveh dneh sprožili porod. Porod se je zakompliciral, narediti so morali urgentni carski rez. Ana je morala takoj na operacijo, ker zaradi zraščenega požiralnika ni mogla požirati. Prvič sem jo videla šele čez dva dni.

Silvester: Jaz pa sem jo videl takoj po porodu, preden so jo odpeljali na operacijo. Po operaciji je bila Ana na intenzivnem oddelku pediatrične klinike. Tam so ji potrdili trisomijo 18. kromosoma, Edwardsov sindrom. Ko je zdravnik povedal za njeno diagnozo, nama je predstavil samo statistiko preživetja otrok s to napako.

Ivanka: Groza me je bilo, na kakšen hladen način nama je to sporočil. Poudariti pa moram, da so bili vsi ostali, od sester do zdravnikov, zelo prijazni in sočutni. Ko sva izvedela za diagnozo, sva šla v kapelo v UKC. Spomnim se, kako sem sedela tam in si želela, da bi mi kdo pel.

Silvester: Kasneje so pri Ani ugotovili še več drugih napak v razvoju, da črevesje ni prepustno, da tudi ledvička ne delujejo pravilno … Ob rojstvu sem Ano krstil sam. Ker nisem vedel, da jo lahko krstim z navadno vodo, sem šel v kapelo, iz gobice v kropilniku iztisnil blagoslovljeno vodo in jo krstil. Naslednji dan pa je prišel še naš župnik in ji dal bolniško maziljenje. Ko jo je videl, ni mogel verjeti, da ne bi živela. Vsem cevkam navkljub je bila videti čisto normalen novorojenček.

Ivanka: Toliko cevk je imela, da so jo iz posteljice morale dvigniti štiri sestre in mi jo dale v naročje. Prijateljica me je vzpodbudila, naj vprašava, če lahko Ano vzameva domov. Ko sva vprašala v bolnici, so naju pri tem podprli. Zanjo sva si želela dostojno smrt. S popolno življenjsko podporo bi morda živela še kak dan dlje, največ teden ali dva. Toda midva nisva želela oživljanja. Ob odhodu domov so naju opremili z vsem potrebnim. Navodil, kaj moramo narediti, sploh nisem slišala. Na poti domov sva v šoli pobrala vse otroke, edino Jerco sva pustila v varstvu.

Vsi otroci so jo doma vzeli v naročje in jo pestovali. Potem je mirno zaspala Tomažu v naročju. Stara je bila deset dni. Domov je prišla še Jerca, ki jo je prav tako vzela v naročje in jo crkljala.

Silvester: Od Ane smo se poslovili z mašo in petjem v našem domu ter s pogrebom v ožjem družinskem krogu.

Ivanka: Na pogrebu je prijatelj iz zakonske skupine zapel pesem Kako sem čakal ta trenutek, ki sem jo Ani vsakič pela v bolnici. Po smrti je Silvester teden dni ostal doma, sedela sva na kavču in drug drugemu brala knjigo Nebesa so resnična, jokala in se tolažila. V tej preizkušnji sva spoznala veliko čudovitih ljudi. Ob tem se je odpiral prostor, ko so številni ljudje z nama delili svoje preizkušnje. Bežna znanka je prišla k meni domov, me objela in mi povedala, da je tudi ona doživela splav ter da ji je še zdaj težko, ker se ni mogla posloviti, in ne ve, kje naj prižge lučko svojemu otroku.

Silvester: Z otroki smo se ob Anini smrti veliko pogovarjali. Povedala sva jim, da je vse, kar čutijo in tudi česar ne čutijo, v redu in prav – tudi če ne čutijo nobene žalosti. Pogovor o Ani ni bil nikoli tabu, tudi ni mogel biti, saj je bila Jerca takrat stara 2 leti in je neprestano spraševala o Ani, razmišljala, kako bi se z njo igrala in kaj vse bi lahko počeli skupaj. Zdaj vidiva, da je prav ta najina odprtost in pristnost omogočila, da se je v našo družino kmalu vrnilo veselje.

Kako pa zdaj doživljata mejnike, kot je na primer Anin rojstni dan? Se to z leti kaj spreminja?

Ivanka: Ja, se. Na začetku je boleče, s časom pa bolečina popusti in ostane hvaležnost, da je bila z nami. Čudno je to, ker bi morala jaz skrbeti zanjo, pa v resnici ona skrbi zame, ko se ji priporočam v nebesa. Velikokrat pomislim, kako bi bilo, če bi jo še imeli, da bi bila del našega življenja.

Silvester: Tudi jaz Ano vsak dan »žicam« (= prosim za pomoč). Zdaj mi je žal, da Ane nisem mogel imeti večkrat v naročju, dokler je bila še v bolnici. Leto po Anini smrti smo šli na duhovni teden za družine v Veržej. Sam sem med molitvijo rožnega venca pred izpostavljenim Najsvetejšim videl prizor svojega pokojnega očeta, ki je v naročju držal našo Ano, na obrazu pa je imel blažen izraz, kakršnega je imel še za časa življenja, ko je pestoval svoje vnuke.

Po tem prizoru do jutra nisem mogel zaspati. Sem pa ob tem dobil zagotovilo, da je tudi oče v nebesih. Kajti glede Ane ni dvoma, da je v nebesih. Za očeta pa nisem bil gotov. Naslednje leto se je prizor ob češčenju ponovil, le da sem tokrat ob očetu videl eno leto starejšo punčko, ki jo je oče držal za roko.

Moja vera je dolgo temeljila na razumski odločitvi, da Bog je. Njegove prisotnosti pa nisem čutil. Ta dogodek pa je bil zame tisti Božji dotik, ob katerem so izginili vsi dvomi.

Po Anini smrti naju je prijateljica prosila, naj moliva za njihovega otroka, ki je imel zdravstvene težave. Takrat sem ga še posebej priporočil Ani in prošnja je bila uslišana. Sedaj molim vsako jutro na poti v službo za različne namene in stiske ljudi, ki prosijo za molitev.


Odraščajo pa tudi vajini otroci. Karolina se je poročila. Kakšen je občutek, ko prvega otroka spustiš iz naročja?

Silvester: Meni je lepo, da si je našla tako fajn moža, da imata pogum za skupno pot, da gre življenje naprej. Spoznala sta se pri DiŽ-u, na srečanju za mladino v Škofovih zavodih. Sta pa oba tudi skavta.

Ivanka: Upam, da sva jo res spustila. Meni kot mami se morda zdi, da sem jo spustila, ampak to bolje lahko oceni otrok.

Silvester: Karolina je edina, ki je bila do poroke doma. Je zelo družinski tip človeka. Leto pred poroko smo sveti večer praznovali skupaj z Anžetom, njenim bodočim možem. Ob jaslicah smo imeli zahvale in povedal sem, da sem vesel, da imajo najini otroci »dober okus«. To je Karolini veliko pomenilo.

Ivanka: Lepo mi je in vesela sem, ko vidim, kako si najini otroci upajo vstopati v resne odnose. Midva s Silvestrom šele v zadnjem času zmoreva tako globoke pogovore, kot jih imajo oni že zdaj. In vedo, da je potrebno delati na odnosih. Je pa res, da je hiša kar naenkrat prazna, ker sta od doma šla tudi Tomaž in Julija, ki študirata. Zato pa je čez vikend toliko bolj živahno. Zdaj sva hvaležna, da nama še kaj povedo, naju spustijo v svoj svet.

Ivanka, kaj najbolj ceniš pri Silvestru?

Ivanka: Njegovo stabilnost v odločitvah. To, da se ni ustrašil mojih pričakovanj in da lahko skupaj rasteva.

Pa ti, Silvester, pri Ivanki?

Silvester: Da skrbi za nas in da me na primeren način vzpodbuja za rast v najinem odnosu. Da je vztrajna pri tem. Še zdaj se spomnim prizora, kako me je spravila na petkova srečanja s p. Gostečnikom: »Varstvo sem uredila, grem h Gostečniku, ti pa greš lahko z mano ali pa ne.«

Ivanka: Kar postavila sem ga pred dejstvo.

Silvester: Meni se namreč ni zdelo, da je med nama karkoli narobe. Vedel sem, da po desetih letih zakona ne more biti enako kot na medenih tednih. Mislil sem si, da je takrat bil čas za otroke, za naju pa bo potem, ko otroci malo odrastejo. Tako me je Ivanka najverjetneje morala postaviti pred dejstvo, da je potrebno nekaj storiti tudi za najin odnos. Od takrat sva precej napredovala. Če bi takrat vedel, kar vem zdaj, bi začel veliko prej delati na odnosu. Zdaj si deliva precej več svojih občutkov in notranjega sveta. Imava se veliko lepše.

Ivanka: Jaz sem potrebovala veliko varnega prostora, da sem sploh zmogla ubesediti svoje občutke in jih izraziti tako, da se Silvester ni čutil napadenega. Imela sem tako potrebo po čustveni bližini, da se zaradi strahu, da se on ne bi čustveno oddaljil, večkrat nisem upala spregovoriti o svojih občutkih. Se pa še zmeraj učim ozaveščati, kaj čutim in to primerno ubesediti.

Silvester: Niso pa te lekcije osvojene enkrat za zmeraj.

Ivanka: In jaz imam sedaj mnogo manj monologov, kot sem jih imela včasih. 🙂


Pogovor je bil prvotno objavljen v reviji Družina in Življenje.
Foto: osebni arhiv in arhiv DiŽ

0 komentarjev

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja