Sv. Miklavžu sem pisala za službo

Že ob rojstvu prvega otroka, ki nama je bil podarjen v decembru, sva se odločila, da bo našo družino in najine otroke obiskoval le sv. Miklavž. Dedek Mraz in Božiček naju nikakor nista prepričala s svojim izvorom. Darila bi lahko zasenčila bistvo praznikov.

Hvala Bogu so starši, kljub različnim navadam, ki sva jih bila deležna v primarnih družinah,  podprli najino odločitev. Od takrat otroke, v decembru, obdarujemo le ob prazniku sv. Miklavža, starejšega sina pa seveda tudi ob njegovem rojstnem dnevu. Obdarujva se tudi z možem, darilo druga za drugega pa skrivava po predalih in omarah in ostaja skrivnost vse do zadnjega. Tako tudi midva spet občutiva otroško radost in veselje ob pričakovanju Miklavževega večera.

Miklavža vsako leto težko pričakujemo

Miklavžev večer je pri nas res doživet in težko pričakovan praznik. Naš dom je v bližini podružnične cerkve sv. Nikolaja. Tako se na Miklavžev večer odpravimo v cerkev k maši in tam pozdravimo sv. Miklavža, ki pride s svojim spremstvom. Kljub obilici dela se sv. Miklavž v naši cerkvici rad ustavi in vedno prijazno poklepeta z otroki.

In ko se vrnemo domov nas v naši dnevni sobi čakajo darila. Vsi smo vznemirjeni, ko hitimo gledat, kaj je v njih. Sreča in nasmeh na otroškem obrazu pričara čarobno ozračje v našem domu in darilo, ki mi ga je v tajnosti pripravljal moj mož je vedno znova potrditev, da me dobro posluša in sliši moje želje ter me iskreno ljubi.

Pisma napišemo vsi

Da je Miklavžu laže pri izboru daril in da so ob odpiranju daril v očeh prave iskrice in v srčkih sreča, pa je potrebno želje tudi ubesediti ali narisati. V naši družini smo razvili navado skupnega pisanja, risanja, ustvarjanja pisem sv. Miklavžu. Ob kakšnem dolgem novembrskem večeru sedemo za skupno mizo in vsak zapiše ali pa nariše, česa si najbolj želi in nato svoje pismo prebere ostalim.

Pred dvema letoma sem bila v novembru res v slabi koži. Že več kot leto dni sem aktivno iskala zaposlitev, a je ni bilo. S pomočjo moža sem oblikovala želje glede službe, ki bi bila skladna z najinimi vrednotami. To pomeni, da bi bila kar se da prijazna družni in bi mi še vedno omogočala, da sem najprej žena in mama.

Tako so odpadla vsa delovna mesta, do katerih bi se bilo treba voziti uro in več, vsa delovna mesta, ki bi zahtevala delo v izmenah in dežurstva v času praznikov … Idealnih delovnih mest pa ni bilo ! V molitvi sem Boga spraševala kakšne načrte ima z mano in ali me je morda pozabil? Saj mi je on izbral poklic, me zelo jasno usmeril v podiplomski študij in strokovni izpit. Zdaj pa nič!

Moja stiska je dosegla vrhunec ravno na tisti dolg novembrski večer, ko sta otroka želela, da pišemo sv. Miklavžu. V svoji stiski sem v pismo sv. Miklavžu zapisala le prošnjo za službo in da otroka ne bi mislila, da je z mano kaj narobe sem dodala še prošnjo za veliko snega. Ko sem pismo prebrala na glas mi je šlo na jok. Pisma smo nato skrbno zapečatili in jih pustili na balkonu. V sivini novembrskih dni sem na zapisano že pozabila.

Sv. Miklavž pa me je vzel zares!

Pojavil se je razpis za delovno mesto v domačem kraju. Delo bi bilo le dopoldan in celo za skrajšan delovni čas. Nobenih dolgih voženj, izmenskega dela in dežurstev. Oddala sem prošnjo, čeprav sem se zavedala, da v tisti instituciji ne poznam nikogar, ki bi rekel kakšno dobro besedo zame.

Na god sv. Miklavža pa so me povabili na razgovor. Razgovor je potekal v prijetnem vzdušju, a obljubili niso ničesar. Odšla sem k sv. maši in svojo prošnjo in stisko položila na oltar v želji, da se zgodi Boža volja. Že nekaj minut po sv. maši pa so me v telefonskem klicu obvestili, da so me izbrali za delo, ki ga lahko začnem opravljati že naslednji dan.

Ja, sv. Miklavž mi je res prinesel službo! In začela se je nova doba. Sprva sicer v številnih naporih prilagajanja novemu, a z veliko hvaležnostjo v srcu. In danes rada hodim v službo, in v svojih majhnih in ranjenih klientih gledam Jezusov obraz. No pa še to, tudi druga prošnja je bila uslišana, saj je bilo tisto zimo res veliko snega.

Resničen svetnik

Res je, da je sv. Miklavž legendarni svetnik ob katerem se spomnimo in podoživljamo otroško radost pričakovanja in odpiranja daril, a ne pozabimo tega, da je sv. Miklavž resničen svetnik. Ni lik iz zgodovine nekega drugega naroda ali simpatičen reklamni pajac.

Gre za svetnika, ki živi v večnosti in sliši naše prošnje ter za nas posreduje pri Bogu. Zato dobro razmislite, kaj boste zapisali v svoja pisma. Pravi sv. Miklavž vam lahko izprosi številne milosti. Jaz že odštevam dni …

Avtor: Ana Kač

Foto: Unsplash

0 komentarjev

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.