Samo še en teden do božiča!

Zadnji mesec v letu je poseben mesec, kateri nekako odstopa od preostalih enajstih mesecev. December v sebi skriva neko čarobnost, pričakovanje. Za nas kristjane je advent (angl. prihod) poseben čas, ki naj bi bil v prvi vrsti namenjen pripraviti pot Gospodu, pa tudi našim bližnjim. Bog daj, da je temu res tako!

Natrpan urnik

Tudi za moje trenutne službene obveznosti bi lahko rekel, da nekako odstopajo od preostalih mesecev v letu. Slednje se nanašajo na zahtevnejše delo na projektih, številne službene poti in tudi udejstvovanja pri drugih (neobveznih) aktivnostih podjetja.

Ker rad opravljam delo, ki mi je zaupano in ker ga rad opravim dosledno, to posledično zahteva precejšnjo mero angažiranosti, truda in časa.

Tako se je na primer službena pot pretekli vikend pričela že v nedeljo popoldan in je bil naš skupni čas z družino precej krajši … da ostalih »kolateralnih« posledic niti ne omenjam (odsotnost očeta/moža družini, odsotnost na zakonski skupini …).

Odmik od družine

Vse te moje odsotnosti se odražajo predvsem na družini. Štirje otroci (pa še fantje za povrh) potrebujejo ne le nežno materinsko roko in dobro kuharico, pač pa tudi očetovo plat vzgoje (pa čeprav je včasih, priznam, precej pomanjkljiva) in njegovo angažiranost za »akcijo«.

Nekatere naše planirane adventne aktivnosti (npr. redna večerna molitev oz. prepevanje pesmi ob adventnem venčku, priprava jaslic, izdelovanje okraskov …) pristanejo le na »plečih« žene, druge se bodo zamaknile, nekaterih preprosto ne bomo (z)mogli udejanjiti.

Pri vsem tem seveda ne gre za to, da bi si kot družina nalagali »nepotrebne« aktivnosti. Gre predvsem za to, da se kot družina umirimo, si znamo prisluhniti, namenimo več časa drug drugemu in se skupaj pripravimo na praznovanje božiča – in te skupne adventne aktivnosti so nam pri tem lahko v pomoč.

Odmik od žene

Še najbolj pa mojo odsotnost občuti žena. Poglavitni vidik je prav gotovo najin (ne)odnos, ki ga tudi sodobna komunikacijska orodja ne morejo povsem nadomestiti. Ker manjkajo večerni pogovori pod toplo odejo 😉 pa tudi moja fizična prisotnost in moralna podpora v njenih trenutnih stiskah in skrbeh, se v odnos prikrade manjša ali večja pregrada.

Ja, odsotnost in natrpan urnik (oz. postavitev prioritete drugim stvarem) pustita posledice na odnosu. Pretekli teden sva naletela na eno takšnih pregrad – navzkrižje interesov oz. pričakovanj glede priprav na božič.

In če poleg tega tu nastopi še moja »zaparkiranost« v določenih vzorcih (kot pravita Dani in Vilma), potem nastanejo idealne razmere za slabo voljo, nesoglasja, zamere … In »ta črni s kosmatim repom« je dosegel svoj uspeh!

Brez moči

Težko je priznati nemoč, ko veš, da stvari ne tečejo, kot bi si želel. Težko se je soočiti s svojo šibkostjo, nepopolnostjo, utrujenostjo (za odnose). Povrh vsega pa instant čarobne palčke, ki bi v hipu odpravila nastalo situacijo, enostavno ni.

Spreletavale so me misli, da ta advent pač ne bo tako, kot sem smo načrtovali. Da bomo v skrivnost in veselo sporočilo božiča prišli »nekoliko« nepripravljeni.

Nikoli ni prepozno

Pa me je nagovorila vsebina, ki jo je pripravil salezijanec Peter Pučnik. Govori prav o tem – o moji nemoči, krhkosti, bedi … in o vsepresegajočem božjem usmiljenju.

Bog bo (tudi prek božične skrivnosti) lahko deloval v meni in po meni, ko mu bom priznal mojo nepopolnost, ko bom sam naredil tisto, kar zmorem (npr. si vzel več časa za družino, zmanjšal čas moje odsotnosti), ostalo pa položil pred Njegove noge.

In zavem se, da nič še ni izgubljenega. Na adventnem venčku še nismo prižgali vseh svečk. Še imam torej čas, da Novorojenemu pripravim »jasli«, v katerih bo lahko bival.

Foto: Unsplash

0 komentarjev

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.