DiŽ-evo povezovanje na malo drugačen način – skupaj z motorjem po Balkanu

Prva polovica prvomajskih praznikov je letos napovedovala lepo vreme; otoplitev in pet sončnih dni. Idealna vremenska prognoza za pobeg z motorjem in končno priložnost, da realiziramo idejo, že precej časa tlečo željo med DiŽ-evimi motoristi po takšnem načinu druženja in skupnega odkrivanja lepot Božjega stvarstva. Bo morda kdo rekel: zakaj pa ne raje z avtom, saj je udobneje in varneje. Ampak, ko potuješ z avtom, ne doživiš tega, kar doživiš na motorju, ko na telesu občutiš zrak, ga vonjaš, vidiš več, si v neposrednem stiku z naravo … Seveda je pa vedno potrebno povabiti Boga, da sede zraven.

Tako smo se po hitrem dogovoru podali na petdnevno motoristično potovanje po Balkanu. Dva DiŽ-eva para. Prevozili smo nekaj republik bivše Jugoslavije, zdaj samostojnih držav: Hrvaško, Bosno in Hercegovino in Črno goro. Števci so pokazali skoraj 2000 prevoženih kilometrov. Z veseljem bi še kakšen dan podaljšali, če ne bi bil šesti dan napovedan dež.

Nesli k Mariji vse DiŽ-evce

Prvi dan smo prvi postanek naredili v Željavi, največji letalski (podzemni) bazi bivše države, ki se nahaja na meji med Hrvaško in BiH ter se skozi Bihać usmerili v dolino Une, kjer smo si ogledali slapove v Martin Brodu. Skoraj leteli smo preko prostranega Livanjskega polja pod visokimi vrhovi Dinare in prvič prenočili v Medjugorju, kjer smo skupaj s približno polovico romarjev v tem hercegovskem romarskem središču ostali brez vode. V tistih urah smo se zavedli, kako dragocena dobrina je voda, ki jo imamo pogosto za samoumevno. Naslednji dan, v nedeljo, smo bili pri slovenski sveti maši skupaj z množico slovenskih romarjev, ki so bili v Medjugorju.

K Mariji smo ponesli tudi vse DiŽ-evce, še posebej pa tiste, ki ste se nam priporočali v molitev, in zakonce, ki gredo skozi razne težke preizkušnje v odnosih.

Čudež v Podgorici

Pot smo nadaljevali proti jugu in se ustavili v nekropoli stečkov Radimlja. Prečkali smo mejo s Črno goro, se s trajektom prepeljali preko vhoda v zaliv Boka Kotorska, se ustavili na Slovenski plaži v Budvi in pot nadaljevali ob obali do Petrovca, nato pa zavili v notranjost proti Podgorici. Prečkali smo slikovito Skadarsko jezero in se ustavili ter prenočili pri salezijancih v Podgorici, kjer nas je prijazno sprejel ravnatelj Don Boskovega centra Rudi Tisel, prijatelj duhovnik iz naših krajev. V večernih urah nam je predstavil njihovo delo, tako v materialnem kot v duhovnem smislu. Tu se res dogaja čudež Božje ljubezni; pomoč mladim, ki bi bili sicer prepuščeni ulici in živost občestva, glede na to, da je tu le 3% celotnega prebivalstva katoliškega.

Utrjevanje prijateljstva, kaljenje v potrpežljivosti in raziskovanje lepot Božje ustvarjalnosti

Naslednji dan, po zajtrku pri naših gostiteljih, smo pot nadaljevali skozi slikovita kanjona rek Morača in Tara vse do Žabljaka in naprej preko še vedno delno zasneženega Durmitorja, od koder so se ponujali najlepši razgledi na naši poti. Nad kanjonom reke Pive smo se spuščali nazaj proti BiH in po nekaj peripetijah z organizacijo nastanitve prenočili v Trebinjah.

Naslednji dan nas je popeljal proti Dubrovniku s skoraj obveznim sprehodom po Stradunu, kjer smo že začutili utrip in vročino prihajajoče turistične sezone. Prečkali smo Pelješki most, se na kratko ustavili v prijetni ribiški vasici Komarna, ki leži pod njim, nato pa prečili dolino Neretve in se mimo Ploč in Baćinskih jezer po Jadranski magistrali usmerili proti severu. Ta dan smo prenočili v Srimi v bližini Šibenika.

Krona zadnjega dne je bil odsek Jadranske magistrale med Starigradom in Senjem, katerega številni ovinki, ki se vijejo nad morjem, so sanje vsakega motorista. Nad Senjem nas je rahlo namočil in upočasnil dež, a smo vseeno kmalu prišli nazaj v Metliko, kjer so se naše poti po kosilu razšle.

To potovanje je bilo ne le odkrivanje novih krajev, ampak tudi priložnost za prijateljsko povezovanje, osebne in globoke pogovore, molitev, raziskovanje in deljenje nepozabnih trenutkov. Vsak ovinek, vsak razgled in vsaka nova izkušnja je bila opomin na čudovitost sveta in lepote, v zavedanju, da so te lepote le odraz Božje ustvarjalnosti, ki nas spremlja na vsakem kilometru naših potovanj.

Irena in Damjan Šeruga
Mojca in Robi Nuč

Foto: osebni arhiv