“V meni je vulkan veselja in hvaležnosti po doživetem”

Ste že kdaj doživeli kaj tako lepega in veličastnega, da je v vašem srcu še dolgo hrumelo kot ...

Dani Siter

Ste že kdaj doživeli kaj tako lepega in veličastnega, da je v vašem srcu še dolgo hrumelo kot vulkan, ki se pripravlja na izbruh?

Nekako tako se danes počutim. V meni je vulkan veselja in hvaležnosti Bogu, ko se spominjam dogodka, ki sem mu smel prisostvovati minuli vikend, ko se je v Čatežu zbralo več kot 230 prostovoljcev Družine in Življenja. Dogodku smo dali naslov Dajemo naprej, saj se zavedamo, da vse, kar prejemamo, ne prejemamo le zase, pač pa z namenom, da »predelano« dajemo naprej.

Pogrešal sem bližino

Ne mislim govoriti o vsebini, ki je bila v vseh ozirih čudovita in navdihujoča, pač pa o tem, kako sem sam doživljal srečanja s prijatelji – srečanja z brati in sestrami. Kdor je tako kot jaz v svoji mladosti pogrešal brate in sestre, ker je odraščal kot edinec oziroma kot nezakonski otrok, ve, kako globoko v srce se zareže ta praznina, kakšno je hrepenenje po bližini, po tem, da bi imel nekoga, s komer bi lahko delil veselje, žalost, bolečino … Čeprav mi v nekem smislu ni nič manjkalo, saj nisem bil lačen ali nag, sem vendar zelo pogrešal sorodno dušo (brata ali sestro), pogrešal sem bližino.

Zdaj jo v vas in zaradi vas, drage sestre in bratje, ki ste moja družina, imam. In to v obilju! Saj ne najdem besed, s katerimi bi izrazil to svoje veselje in srečo.

Ne znam se Bogu prav in dovolj zahvaliti za vse vas, za vaše zgodbe, ki jih delno poznam, za vaše nasmehe, stiske rok, objeme …!

Ne vem, če je še kaj, kar bi me bolj izpolnjevalo kot prav ta bratska skupnost in povezanost, to zavedanje, da nisem sam, da nas je veliko, da smo velika družina, da se znamo po otroško razveseliti drug drugega, da vsi čutimo, kako pripadamo drug drugemu, da vez, ki nas povezuje, ni nekaj zlaganega in narejenega, da je pristna, močna in nas presega! Da, gre za vez, ki ima svoj začetek in konec v večnosti.

Kakšen privilegij!

To je vez, ki jo med nami plete in vzdržuje naš Gospod in Odrešenik Jezus Krisatus, po katerem nosimo ime – zaradi katerega se imenujemo kristjani in zaradi katerega smo lahko vsi člani velike Božje družine in med seboj bratje in sestre. V Njem in zaradi Njega smo lahko povezani v eno družino. On nas je povezal s vezjo svoje neskončne ljubezni. On je tista »valovna dolžina«, na katero se v trenutku, ko se srečamo, uglasimo. Kakšen privilegij!

Osupne pa me dejstvo, da ko smo skupaj, kar nekako pozabimo na svoje skrbi, želje, interese, pozabimo na svoje bridkosti in prizadetosti. Vse se zlije v eno samo veselje, da smemo biti skupaj, da se smemo skupaj zahvaljevati Bogu Očetu za ta veliki dar – za dar te čudovite bratske filije. (S temi besedami je pred mnogimi leti svoje prvo izkustvo seminarja Nepozabni trenutki za naju opredelil dr. Alojz Rebula. Sicer pa besedica »filija« označuje globoko družinsko, prijateljsko in zaupno vrsto ljubezni.)

Trudimo se za povezanost

Ni mi treba posebej razglabljati in razglašati, da je taka vrsta medsebojne povezanosti v času individualizma nekaj izjemnega in redkega. Pravzaprav pomislim, da je v taki medsebojni povezanosti nekaj nebeškega – nekaj Božjega. Če pa gre za nekaj nebeškega in Božjega, pa to ne more biti všeč Božjemu in našemu nasprotniku, ki ruši in podira vse, kar Bog gradi v nas in po nas. Logično, saj je njegovo poslanstvo: nagajanje, zavajanje, zapeljevanje, laži, natolcevanja, polresnice, zmeda, dvomi, razdeljevanje …

Spomnil sem se, kako nam je pred leti nekdo razlagal pomen skupnosti – pomen medsebojne povezanosti. Rekel je: »Polena, ki skupaj gorijo, močno gorijo in močno ogrejejo okolico. Njihova svetloba močno razsvetljuje vso okolico. Če pa eno poleno vzameš iz grmade in ga vržeš na mrzlo zemljo, kmalu ugasne in se ohladi.« Prav zaradi zavedanja o pomenu družinskosti in skupnosti za vse nas, za generacije, ki prihajajo za nami, za naše in njihovo preživetje, se bom še bolj trudil za našo medsebojno povezanost.

Da bi ljudje v nas mogli videti novo upanje

Kako si želim, da bi to izkustvo lahko doživeli tudi tisti, ki mislijo, da se nihče ne zanima zanje, da so »vrženi v ta kruti svet«, v katerem je ena sama borba za preživetje! Kako zelo si želim, da bi mi, ki to izkustvo imamo, znali biti svetilniki veselja in medsebojne predanosti, svetilniki ljubezni in spoštovanja, svetilniki medsebojne pripadnosti in novega upaja!

Zelo si želim, da bi ljudje, ki nas opazujejo, v nas mogli videti novo upanje in veselje, da bi videli, kako se v nas zrcali medsebojna pripadnost in naklonjenost.

Saj poznamo tisto misel, ki pravi, da smo mi edino Sveto pismo, ki ga ljudje še berejo? In ko bodo ljudje to videli, bodo tudi oni zahrepeneli po tem, da bi mogli to doživeti, da bi tudi oni mogli globoko v srcu začutiti, da nekomu ni vseeno, kaj se z njimi in v njih dogaja, da nekomu pripadajo, da so del velike družine, v kateri vladata ljubezen in spoštovanje.

Naj bo to za vse nas, ki smo poslani v ta svet kot luč in sol, kot upanje in Božje zdravilo, naša osrednja naloga. Mene danes k temu prizadevanju še dodatno nagovarja misel, ki mi jo je za rojstni dan napisala moja žena:

»Bog je edini, ki zmore iz najinih nepopolnosti pisati zgodbo ljubezni!«

Foto: arhiv DiŽ

Več kot 230 prostovoljcev Družine in Življenja na Dajemo naprej v Čatežu (FOTO)

V soboto in nedeljo, 21. in 22. septembra 2024 so se v Čatežu na letnem srečanju zbrali prostovoljci, ki deluje v Družini in Življenju: ...
Marjeta Bec

Regijska srečanja: “Veselje, ko pridemo skupaj”

Prve misli naših regijskih voditeljskih parov, ko jih čaka organizacija regijskega srečanja, bi lahko bile: vabljenje, prilagajanje termina, zasedenost, bolezni, neodzivnost … Potem pa so to srečanja, ko ura prehitro teče in bi si na koncu imeli še toliko za povedati, a je žal treba domov. Tole je eden od odzivov: »V DiŽ-u čutim veselje, ko pridemo skupaj. Čutim se kot del velike družine.«
Mojca Nuč

Pavze so pomembne! Zakaj?

Že tretje leto zapored smo se govorniki na seminarjih Družine in Življenja srečali na mini-vikendu v času »pavze« med pomladnimi in jesenskimi seminarji. Pavze so pomembne. Da se malo ustavimo, pogledamo vase, naredimo refleksijo in si naberemo moči za naprej. Da so pavze pomembne tudi, ko stojimo na odru in pričujemo ljudem, nam je med drugim povedala Anja Križnik Tomažin ...
Marjeta Bec

Komentiraj