Objemi svojo nemoč, da boš močan

Hrepenenje po tem, da bi bili uspešni, lepi, dobri, bogati, slavni in vplivni na položaju, skratka popolni, je močno zapisano v človeško naravo. Prav na to zanko je hudi duh ujel že Adama in Evo, da ju je lahko zapeljal na pot stran od Boga. Obljubil jima je, da bosta popolna kakor Bog, če bosta jedla od drevesa, katerega sad jima je Bog prepovedal jesti.

S skušnjavo hrepenenja po oblasti, moči in slavi je hudič preizkušal celo Jezusa v puščavi. Toda Jezus je dobro vedel, da slava, bogastvo in oblast človeka ne naredijo srečnega. Nasprotno, odtujijo ga od ljubezni in Ljubezni z veliko začetnico. Močnejše kot je hrepenenje po popolnosti, gledane s človeškimi očmi, več je možnosti, da človek ostane sam, brez odnosov, brez ljubezni in brez sreče.

Ideologija doseganja popolnosti

Če malo bolj pozorno pogledamo v čas, v katerem živimo, lahko spoznavamo prav to. Po eni strani v nas pljuskajo valovi receptov, navodil in pripomočkov, kako doseči uspešnost, lepoto, bogastvo ter nadzor – oblast, po drugi strani pa močno narašča število ljudi, ki so dobesedno zboleli zaradi osamljenosti in zavrnitve.

Tudi potrošništvo, ki nudi recepte za popolno življenje, gradi na večno nezadovoljnem potrošniku, ki je ujet v iluzijo, da je sreča dosegljiva, le dovolj se mora truditi zanjo. In če mu morebiti ne uspe, je odgovoren sam.

Ker potrošniku v celoti nikoli ne more uspeti, ga zaradi tega spremlja občutek krivde, da se ne trudi dovolj. Posledično se ustvarja iluzija, da smo za svoje stanje odgovorni v celoti sami, saj se ne trudimo po vseh svojih močeh izpolniti poti do lastne uresničitve.

Zato se čutimo krive, da imamo slab zakon, krivi smo, ker nas otroci ne ubogajo, ker je naš partner nezadovoljen, ker smo brez službe … Vse bi lahko imeli, če bi se le dovolj trudili, nas poučuje ideologija doseganja popolnosti.

V nepopolnost povabimo Popolnega

Življenje pa nas uči drugače, saj nas iz dneva v dan opominja, da ne zmoremo doseči vsega, kar bi si želeli. Kot nepopolni smo poklicani v svet, ki ni popoln. Poklicani smo, da bi se s svojo nepopolnostjo »dotikali« nepopolnega sveta, ga sprejeli takšnega, kakršen je, in vanj povabili Kristusa, ki je popoln. Edino na ta način lahko spreminjamo svet, edino na ta način lahko stopamo na pot rasti k popolnosti.

Jezus vedno znova govori, da ni prišel na svet zaradi pravičnih, ampak zaradi grešnih in bolnih. Prihaja k nam, ker smo šibki, in ne zato, ker smo močni. Tako so naše šibkosti pot k Bogu in lahko bi na to gledali kot na vzpenjanje k Bogu.

Naša namišljena popolnost nas lahko oddaljuje od Boga. Iskanje popolnosti, ki je sama sebi namen, je velika past, ki posledično veča občutek krivde, saj nas z njo spremlja občutek, da te popolnosti ne dosegamo.

Za zlo v svetu ni kriva naša nepopolnost, ampak ošabnost

Večkrat si rad ponovim stavek: Kako dobro je, da smo ljudje grešni, da se vsak izmed nas vedno znova vrača v svojo krhkost, grešnost in nepopolnost. Če bi nam vse uspelo, kar si želimo in kar si zadamo, da bomo naredili, bi bili še bolj neizprosni pri obsojanju napak bližnjih.

Če bi vse naše slabosti lahko takoj popravili, bi bilo veliko možnosti, da bi se nas lotevala napuh in ošabnost, kar pa je gotovo večje zlo. Ko spoznavamo, da nam iz dneva v dan kaj spodleti, da se trudimo odpraviti napake in nam ne uspe, postajamo tudi do drugih bolj tolerantni v njihovih spodrsljajih.

Vemo, da za zlo v svetu v večini primerov ni kriva naša krhkost, ampak ošabnost in občutek popolnosti.

Svetost – dar nepopolnim

Svoji nepopolnosti ne moremo ubežati, lahko jo le izročimo Jezusu, ki jo odrešuje. Ravno v tej nepopolnosti je moč odrešenja, saj po njej stopa k nam Kristus in nam pravi, da smo odrešeni. V tem, česar se sramujemo, čemur želimo ubežati, se pravzaprav lahko srečamo z Bogom. Šele ko sprejmemo svojo največjo krhkost, se z njo soočimo in vanjo povabimo Kristusa, se začenja proces ozdravitve.

Apostol Pavel pravi: »Močan sem takrat, ko sem šibek,« saj ravno takrat začuti Kristusovo moč in se sprejme v svoji nepopolnosti. Bog ga namreč sprejema prav v njegovem najglobljem bistvu. Ali ni to največja svoboda, da nas tam, kjer nas potrošniška ideologija dela nezadovoljne, kjer se zdi, da nas drugi ne sprejemajo in kjer se ne nazadnje tudi sami ne sprejemamo, da prav tam Bog odrešuje in sprejema? Veselje velike noči je prav v tem, da je svetost dar, ki je podarjen nepopolnim.

Ob tem razmišljanju gotovo ne želim dati sporočila, da se nam ni treba truditi za popolnost. Še manj, da si Bog želi, da smo grešni, slabotni in krhki. Temeljno sporočilo, ki ga želim dati, je, da bi zmogli sprejeti svojo nepopolnost in iz nje narediti nekaj lepega in dobrega brez prevzetnosti.

Želim spodbuditi, da sta sreča v življenju in prav tako zadovoljstvo v tem, da se zavedam, da ne morem biti popoln, a se hkrati trudim biti dober, najboljši po svojih močeh. Želim spodbuditi k zavesti, da ne bomo odrešeni zaradi rigoroznega izpolnjevanja pravil. Da ne bomo postali svetniki zaradi našega »garanja« v izpolnjevanju zapovedi in zatajevanja, čeprav je tudi to potrebno.

Naša pot k svetosti in odrešenju je v tem, da sprejmemo svojo nepopolnost in vanjo povabimo Kristusa. Da mu vse izročimo in prepustimo, da bo lahko on deloval v nas. Prizadevati si za dobra dejanja seveda ni slabo, nasprotno, je dobro. Težava je takrat, ko si mislimo, da nas naša dela lahko odrešijo.

Na nek način nam je ta drža privzgojena. Med vzgojo se poudarja, da je priden tisti, ki je dober, in tudi v krščanstvu se nekako najbolj poudarja, da Bog dobrim plačuje dobra dejanja, slaba pa kaznuje.

Bog pa nas želi odrešiti, čeprav smo slabotni. Šele takrat, ko se tega zavedamo in si priznamo, lahko on začne delovati v nas. Dokler se imamo za popolne ali to želimo biti, preprosto ne damo prostora Bogu, da bi lahko deloval v nas.

Pot k prepoznavanju krhkosti je pot k Bogu

Zanimiva je misel, ki pravi: »Bogu se ne moremo približati drugače kot s svojo šibkostjo.« Če smo kristjani, nimamo druge izbire, kot da se približamo Bogu s svojo nepopolnostjo. Če dobro premislimo, nam celoten evangelij govori samo o tem, da je Jezus prišel za nepopolne na tistih krajih, kjer ga ne bi pričakovali.

Celoten evangelij je ena sama pot k prepoznavanju svoje krhkosti, k sprejemanju le-te in povabilo Boga v človeško ranljivost. Težki grehi so zato ošabnost in napuh. Ti nas oddaljujejo od Boga. Od Boga nas odtujuje tudi svet, ki v ospredje postavlja lik popolnosti in nam obljublja lažno srečo.

Ko se apostol Pavel vprašuje in tarna k Bogu, zakaj mu dopušča trn mesenosti, ki ga vedno znova zbada in mu zadaja rane, mu Bog tako pomirjajoče odgovori: »Pavel, dovolj ti je moja milost!«

Naj bo to spodbuda tudi za vse nas, ki se borimo, da bi bili dobri, a nam ne uspe. Spodbuda za trenutke, ko želimo sprejeti svojo nemoč, nepopolnost, a je ne zmoremo. Naredimo tisto, kar zmoremo, in to z veseljem ter največjo mero ljubezni, ki jo premoremo. Drugo, tudi svojo nepopolnost, pa prepustimo Bogu, zavedajoč se, da nam je dovolj njegova milost!

Avtor: Peter Pučnik, salezijanec

Prispevek je iz revije Družina in Življenje, december 2018. Naročite jo lahko TUKAJ.

Foto: Slavko Štern

0 komentarjev

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.