Sedaj, ko sem brezposeln, imam doma toliko dela, da sploh ne vem, kako sem prej našel čas, da sem hodil v službo.
Ko sem bil še mulc, sem rad bral pustolovske romane in stripe. Predstavljal sem si, kako bi bilo, če bi živel na samotnem otoku kot Robinson Crusoe ali pa v divjini kot Tarzan.
Zdaj, skoraj pol stoletja kasneje, se mi je želja uresničila. Ne sicer dobesedno (z morjem, soncem, peskom, palmami in džunglo) in še zdaleč ne tako romantično, kot sem si to v mladosti zamišljal, pa vseeno…
Vendar ne mislite, da sem postal Tarzan
Karantena, slišim, ima bojda različne stranske učinke, ampak pri meni še ni prišlo tako daleč. Sploh pa se za starega dedca ne spodobi, da bi v samih gatah skakal okoli hiše, pa čeprav živi na robu gozda, pa karantena gor ali dol!
Ne, živim bolj kot kakšen Robinson Crusoe, s tem, da je samotni otok zamenjala hiša. Ne hodim nikamor, še najmanj v trgovino (tudi mi smo odkrili prednosti spletne trgovine in dostave na dom), izogibam se drugim ljudem, pa še brado sem si pustil rasti.
Ne vem, ali naj se smejem ali naj se zgrozim, ko se zagledam v ogledalu, ampak po koncu karantene se bom definitivno obril!
Izgubil sem službo
Pravzaprav imam veliko srečo! Z marcem sem pristal na zavodu za zaposlovanje (takrat ne preveč srečen).
Računal sem, da bi našel še kakšno delo, preden bi se upokojil; potem pa je pripotoval v našo deželo koronavirus COVID-19 in me je minil ves apetit, da bi še iskal službo. Bom počakal na bolj zdravo ozračje, kot se temu reče. Saj mi ni nič hudega!
Ne morem si predstavljati, kaj preživljajo tisti, ki so zboleli, pa tisti, ki jim je zaradi epidemije že kdo umrl, in tisti, ki hodijo v službo! Kaj doživlja zdravstveno osebje, pa zaposleni v trgovinah…
Hudo je zadelo tudi vse tiste, ki so ostali brez dela. Tudi moja starejša dva sinova sta med njimi. Le najmlajši še študira od doma.
Vsepovsod nas je polno
Sumim pa, da ženi, ki je že leta doma, gremo malce na živce, ker nas je vse povsod polno. Prej je bila navajena, da je bila sama vsaj dopoldne, do mojega prihoda iz službe.
Res zna biti malo naporno, ker smo vsi ves čas doma, ampak če posadke podmornic preživijo, brez da bi se mornarji po dveh mesecih plovbe pobili med seboj, bomo tudi mi preživeli!
Roke si pa tako pridno umivamo, da zna biti račun za vodo tak, kot da vzgajamo delfine! Bolje delfine, kot pa korono!
Dolgčas nam ni, ker je v hiši ali okoli nje vedno kaj takega, kar lahko postoriš. Sedaj, ko sem brezposeln, imam doma toliko dela, da sploh ne vem, kako sem prej našel čas, da sem hodil v službo!
Pa zabavno je tudi. Na primer, kako speči kruh brez kvasa iz trgovine. Moje osebno mnenje je, da je kvas zakon. Vmes pa smo imeli nešteto poskusov iz moke – rezultati pa so bili v razponu od »še kar užitno« preko »plastelina« do »Bog se usmili«.
Na Youtube je pa tako lepo izgledalo! Potem smo končno dobili kvas iz spletne trgovine in žena spet peče kruh kot v dobrih časih, pred korono.
Čas nepoučenosti in nevednosti je minil
Tudi Robinson je na svojem otoku kar naprej nekaj delal, da si je olajšal življenje. Je pa tudi bral Sveto pismo in molil, na to ne smemo pozabiti!
Mi pa imamo še internet in smo lahko vsak dan pri sveti maši, pa čeprav bolj na suho, v instant obliki, samo preko računalniškega ekrana. Imamo »stotinke za odnose« in druge spodbude, ki jih dobivamo po elektronski pošti in na spletu; vse, da bi lažje preživeli te nore čase in se iz vsega tega tudi kaj naučili.
Ne pozabimo: čas nepoučenosti in nevednosti je minil. Prav tako čas sprenevedanja in ignorance. Pa še vlada se je zamenjala. Zdaj je vsem jasno, da je COVID-19 resna zadeva. Še huje – smrtonosna zadeva.
Če kdaj, je zdaj čas, ko se mora vsak zavedati, da ni odgovoren samo za svoje življenje, pač pa tudi za življenja vseh, s katerimi pride v stik, fizično ali samo posredno, preko predmetov. Odgovorno obnašanje, spoštovanje ukrepov in molitev so povsem na mestu. Življenje, ki ga bomo s tem rešili, bo morda življenje naših najdražjih.
Foto: Unsplash
