Kmalu bo eno leto od tega, kar sta se nama rodila prečudovita dvojčka – sinova št. 2 in 3. 🙂 Bila sta pravo presenečenje, kar enojajčni dvojčki po navadi so in pričakovanje je prinašalo veliko veselja, ob enem pa tudi skrbi – če bo nosečnost v redu, kje bomo kupili nov avto, našli večje stanovanje, a Gospod je za vse to poskrbel: fanta sta lepo rasla, našla sva dober in predvsem dovolj velik avto in preselili smo se tri mesece pred porodom, kar nam je dalo dovolj časa, da smo se malo »razkomotili« in da se je starejši bratec privadil na nov dom.
Kaj me je skrbelo
Ob pripravi na porod sem premišljevala svojo prvo izkušnjo, ko sem postala mamica. Ni me skrbel ne potek poroda, ne bolečina, ne logistika, ampak poporodno obdobje. Pri prvorojencu sem imela hude težave z dojenjem, kar je zaznamovalo nadaljnje navezovanje nanj in to celotno obdobje prevzemanja vloge mame. Vedela sem, da če je katera stvar imela potencial napornosti, bo to čas po porodu.
In vihar je prišel
Mogoče sem prav predvidevala, mogoče je šlo za samouresničitveno prerokbo, kdo bi vedel, a imela sem prav. Tretji dan po porodu me je zajela strašna tesnoba in črni pogledi na svet in prihodnost. Nikoli še nisem bila ujeta v tak vrtinec misli in podob, da nisem znala najti niti trohice luči in optimizma.
Moje lastne misli so postale moj največji preganjalec.
Težko sem umirila te misli in spremljale so me prvih nekaj tednov po porodu, včasih le kot oblak, ki lebdi nekje nad mano, včasih pa kot tornado, ki me je posrkal v napad tesnobe. Edino, kar mi je pomagalo v tistem obdobju, sta bila Bog in moj mož. Veliko sem molila, poslušala taizejske speve, slavila, ponavljala svetopisemske stavke, le da sem preglasila svoje misli in jih izročala Gospodu.
Biti v njegovih čevljih?
Sedaj pa si predstavljaj, da si mož v tej situaciji. Ob sebi imaš dvoletnega malčka, dva nebogljena novorojenčka in ženo, ki se ji praktično že meša. Ponoči vstajaš na dve uri za hranjenje, čez dan animiraš malčka, skrbiš za gospodinjstvo, da žena lahko počiva, ob enem pa ji poskušaš zaposliti glavo, da se z vlakcem smrti ne odpelje v brezno nočnih mor in strahov. In za to njegovo žrtev, ki je trajala več mesecev, sem neskončno hvaležna.
Kakšen dar!
V tej preizkušnji sem spoznala, kakšen dar je mož, ki je usidran v Gospodu in mu zaupa, da nama bo pomagal in da bdi nad našo družino. Ko sem bila sama v razvoju poporodne depresije, sem se lahko zanesla nanj, da bo moj pogled usmerjal k Bogu; z mano je pel in poslušal duhovno glasbo, iskal odlomke iz Svetega pisma, molil rožni venec … Pa ni bilo važno, ali je bilo to med vožnjo k sorodnikom ali ponoči, ko po hranjenju dvojčkov nisem mogla zaspati. V tem obdobju sem tudi jasno videla sadove večletnega Eksodusa90, katerega del je bil, ko se je v asketskih vajah in molitvi uril za takšna viharna obdobja življenja, ko ga potrebuje njegova družina, da stoji trdno kot hiša na skali, ki se ne zruši, ampak obstane. Bogu hvala!
Foto: Canva
