Pol metra od smrti: minljivost, hvaležnost in pričakovanje

Potek letnih časov me že dolgo fascinira, vzbuja čudenje nad stvarstvom (in Stvarnikom), naravnimi zakonitostmi … Ob nastajanju jesenskih barv človek preprosto ne more ostati ravnodušen, slep. Kakšne lepote! Bogu hvala za vid (in tudi za druga čutila).

Jesenska Velika noč

Šele zadnja leta pa podobno lepoto jesenskega časa doživljam tudi v duhovnem smislu. Začne se s praznikom Življenja (!) oz. kot ga je lepo naslovil naš župnik »jesenska Velika noč«. Gre za praznik vseh svetih. Še do pred nekaj let sem praznika 1. in 2. novembra doživljal kot dneve otožnosti, turobnosti, neke žalosti (roko na srce, k temu je precej prispevalo tudi vreme oz. vsakoletno deževje pa tudi dejstvo, da sem bil v mladosti kot ministrant med temi prazniki več na pokopališču kot doma 😊).

O pravem pomenu teh praznikov sem pričel razmišljati šele ob otrocih – ti so namreč (vsaj na začetku) omenjali le »dan mrtvih«. To so pač prinesli iz šole … za kar pa sem jim sedaj hvaležen, saj so me (oz. naju z ženo) vzpodbudili h konkretnemu razmišljanju in ukrepanju. Zavedati sem se začel, da je to praznik vseh, ki so vstali in že zrejo v Božje obličje – torej so dosegli cilj, za katerega so se trudili tukaj na zemlji, v tem materialnem svetu. In kaj je to drugega, kot praznik veselja, hvaležnosti in upanja. Povsem tako kot (spomladanska) Velika noč.

Vsem vernim rajnim pa še ni dano živeti »iz obličja v obličje« (1 Korinčanom 13,12). Prav tem pa jim mi, tukaj živeči, lahko največ pomagamo z molitvijo, postom, pokoro … Ta praznik me opominja na mojo minljivost in hkrati tudi spodbuja, da se tudi sam pogledam v ogledalo Resnice: »Kje sem?« »Kam grem?« »Kaj me poganja?«

Dan hvaležnosti

Krajši in hladnejši dnevi že sami po sebi kličejo k postopnemu zmanjševanju tempa življenja (daljši večeri), k pregledu »bere« preteklega leta. Tisti, katerim je bilo čez leto dano prejemati sadove zemlje, pospravimo še zadnje pridelke. Resnično, teh je bilo letos zares v obilju!

Res smo Bogu hvaležni za mater naravo, ki nas preživlja in od katere smo odvisni (če se tega zavedamo ali ne). In ni naključje, da so naši predniki prav v to obdobje umestili zahvalno nedeljo.

In imam se za kaj zahvaliti! Poleg materialnih dobrin je tu predvsem hvaležnost za moje bližnje, za naše medsebojne odnose, za vero, za življenje … Ja, prav za slednjega smo letos še posebej hvaležni. Ponovno nam je bilo dano izkusiti čudež rojstva. Pred kratkim pa je bil najin četrti sin dobesedno le pol metra od smrti. Padajoči borovec ga je le za las zgrešil …

Kralj vsega stvarstva

Jesenski oz. novembrski dnevi se ne bi mogli končati lepše in bolj pomenljivo, kot prav s praznikom Kristusa Kralja vesoljstva. On je namreč začetek in konec (Razodetje 22,13), On spreminja čase in dobe (Daniel 2,21), On dviga duha, razsvetljuje oči, daje zdravje, življenje in blagoslov (Sirah 34,17), On namreč daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi (Matej 5,45).

Naše verovanje v večno Življenje (in v njegov drugi prihod), ponižno priznavanje svoje minljivosti in grešnosti, hvaležnost za Očetovsko skrb (materialno in duhovno) … prav s tem Jezusu dajemo priznanje, da je on resnično naš Kralj. V to držo pa nas (lahko) vpeljejo prav novembrski prazniki!

In kaj sledi jesenskemu koncu? Nov začetek! Novo cerkveno leto začenjamo prav s pričakovanjem (prvega) prihoda našega Kralja, Odrešenika. Zopet bomo priča prazniku življenja (Božič), prazniku hvaležnosti (obisk modrih, Gospodovo darovanje).

Foto: arhiv družine Čelik